življenje in bog sta eno in isto
to vidim v očeh svojega psa
v tulipanih vidim to sleherno jutro
ko odprem polkne svojih oči
v kosovi pesmi to slišim
in v glasu svoje matere
ko snamem slušalke
to zaslišim v tišini
prst trava
in utrip našega srca
mesec veter
in klavir - tako prostorna soba
bela kot zrak
ali kot naša koža prve dni januarja
žalostni žalostni mesec
ti utripaš nad našimi glavami
kot velika rumena ura
katere kazalca sta noč
in žalnorumeni ples mesčevih žarkov
žalostni žalostni mesec
hrbet mi zveni
pod tvojimi prsti
moj bog se zbudi z mano v železni postelji
moj bog stopi z mano k vodovodni pipi
moj bog nenadoma zagleda kos neba
z okna v veži
in vdihne
v silvestrski noči na vlaku iz Tallina v Moskvo
srkam kavo iz skodelice z napisom
in gledam kako za šipami vagonov
na tračnice proge mete
"Tvoje roke so hrapave po proletarsko"
mi je fant prek mizice zašepetal
in tako sva gledala v oči si dolgo
v vse gostejšem naletavanju snega
v teh očeh sva se na grič iz žlindre
vzpela x se mam
in v zametu kjer je spust zastal
me je vprašal:
c ?
a iz zvočnika je zaželel C o
i oo Jelcin
vlak v slovansko noč kot sanke je drvel
in ob progi njegovi žarometi
zaslepili so za hip pogled
ko umremo gremo v deželo mrtvih
brez misli kako - vemo kam
vidimo za svojimi vekami
in v pritoke svojih src
po dolgi dolgi zimi
so podplati nežni kot koža na vekah žrebičkov
spomladi spomladi - elegantno po stopniščih
in preko tlaka
kjer je korak rahlo boleč
ko si bos
vroč vroč dan
med čeljustmi rosnega jutra in hladne noči
tvoj dih se me dotika me medli
mi žge severnjaški lici
ptice ptice
ptice nad rekami ptice nad grobovi
ptice nad marjeticami in kamnitimi stopnišči
ptice nad otočki in krošnjami ptice nad jasami -
ptice ptice
in njihov glas
biti hkrati novorojeni in ženska ki rojeva
jasna sončna luč
in veter ki hladi mislecem um
biti hkrati vonj trave in oči pevca
občutek prostosti me zasleduje kot črna kobila
zrak gora zrak gora
hladi mi žar oči
vsak hip je vodnjak
globok in prozoren
biti hkrati klavir in igralec nanj
zaspala sem med štetjem prihajajočih zvezd
ena dve ...
biti hkrati kaktus in Estonija
pekoča ljubezen
ki me ločuje od Evrope
vsak hip je vodnjak
globok in prozoren
pridi da boš prebral gore onkraj neba
nad nami plove mesec
ta lev s plapolajočo grivo
in nič ne more zmehčati
naših črnoogljenih semen zenic
vsak hip je vodnjak
globok in prozoren
iz estonščine prevedla Veno Taufer in Kristiina Ehin
jumal ja elu on üks ja sama
näen seda oma koera silmist
tulpidest näen seda igal hommikul
kui avan silmaluugid
kuulen seda musträstaste laulust
ja oma ema häälest
kui võtan kõrvaklapid peast
kuulen seda vaikusest
muld rohi
ja meie südamelöögid
kuu tuul
ja tiibklaver - nii avar tuba
valge nagu õhk
või nagu meie nahk jaanuari alguses
kurb kurb kuu
tuksud üle me pääde
kui suur kollane kell
mille osuteiks on öö
ja kuukiirte kurbkollane tants
kurb kurb kuu
mu selg heliseb
su sõrmede all
mu jumal ärkab koos minuga reformvoodis
mu jumal tuleb minuga kraani alla
mu jumal näeb äkki tükikest taevast
trepikoja aknast
ja hingab sisse
sel aastavahetusel Tallinn - Moskva rongis
ma rüüpan kohvi tassist
ja vaatan kuidas aknaklaasi taga
vaob kõrvalrööbastele
"Su käed on proletaarselt karedad"
nii sosistas mu kallim üle laua
ja nõnda tihenevas lumesajus
üksteise silmi vaatasime kaua
neis silmis tuhamägedele üles
siis läksime x me mam
ja hanges sügavas kus rauges hoog
ta küsis minult: «
c»
kuid C o
i oo! soovis raadiost Jeltsin
rong slaavi öösse kihutas kui kelk
ja hetkeks ühe raudtee-äärse
lõi pimedaks ta laternate helk
kui sureme läheme surnute maale
motlemata kuidas - me teame kuhu
me näeme omaenese silmade taha
ja südame lisajogedesse
pärast pikka pikka talve
on jalatallad ornad
nagu nahk varsa laugudel
kevadel kevadel - elegantselt treppidest alla
ja siis mööda munakive
kus veidi valus on astuda
kingadeta
kuum kuum päev
kastese hommiku ja jaheda ohtu lougade vahel
sinu hingus närtsitab mind kuivatab mind
poletab mu pohjamaiseid poski
linnud jogede kohal linnud kalmude kohal
linnud karikakarde ja kivitreppide kohal
linnud laidude ja latvade, linnud lagendike kohal -
linnud linnud
ja nende häää-ä-l
olla üheaegselt sündinu ja sünnitaja
ere päikesepaiste ja
tuul mis lahutab motlejate meeli
olla üheaegselt rohulohn ja lauliku silmad
vabameelsus jälitab mind musta märana
mägede ohk mägede ohk
jahuta mu kuumavaid silmi
iga hetk on kaev
sügav ja selge
olla üheaegselt klaver ja klaverdaja
uinun tärkavaid tähti lugedes
üks kaks....
olla üheaeselt kaktus ja Eestimaa
noelav armastus
mis eraldab mind Euroopast
iga hetk on kaev
sügav ja selge
tule taevataguseid mägesid lugema
üle meie purjetab kuu
see lehviva lakaga loukoer
ja mitte miski ei mahenda
meie mürkmusti silmateri
iga hetk on kaev
sügav ja selge