Krešimir Pintarić

celo popoldne in večer smo se pri Damirju
opijali brez razloga:
gostitelj
Domo
Ivan
Ivica
Zvonko
in jaz.
to je bilo eno izmed tistih druženj ki se pomnijo:
šest pijanih prijateljev ki se imajo vedno radi
in se včasih sovražijo.
ko smo ostali brez piva
sem začel rotiti navzoče
če bi odšli do Valentina
ali Voodooa
in se okrepčali še s kakšnim.
na nek način sem se zavedal da bomo
v kolikor to naredimo
razbili čarovnijo
tega večera
a pomagati si nisem mogel.
ker so ostali spreminjali v dejanje
to česar sem se zavedal tudi sam
je bil predlog zavrnjen
kot hladen
krompir.

takrat sem storil nekaj zares neumnega:
demonstrativno sem se pobral
in se napotil proti Valentinu.
seveda
da je bilo to neumno z moje strani
mi je postalo jasno
- to “jasno”
če se vzame v ozir stanje v katerem sem bil
je treba jemati z zadržkom -
šele ko sem prišel do cilja.
to je bilo gotovo
eno izmed najdolgočasnejših mest na svetu
v tem trenutku.
bilo kakor bilo
sem se nekaj časa
dokaj zmeden
in jezen na samega sebe
klatil poleg šanka
in se poskušal fokusirati na tri orjake
ki so stali dva - tri korake od mene.
to je bilo nepojmljivo
težavno delo.
ob tem sem
še sam ne vem zakaj
spuščal nekakšne glasove ki so zveneli
približno takole:
pi-piiii-pi-piii-pi-piiii.

težava je bila v tem ker so oni
mislim orjaki
to dojeli osebno.
v to sploh ne dvomim
ker mi je eden izmed njih pristopil
in zamomljal:
misliš da si pameten?
vsak o sebi misli da je pameten
sem mu odmomljal v odgovor.
očitno napačen
pa čeprav še tako pravilen.
to trdim z gotovostjo
ker je potem spustil
pest na moj obraz.
to dejavnost je ponovil
nekajkrat.
potem se je vrnil
k svoji družbi.
ko sem ležal krvav na tleh
sem imel čas razmišljati
o vsem.
ustanovil sem naslednje:
prvič
ljudi nikoli ne zanima
kaj si drugi zares mislijo.
drugič
pravilen odgovor v napačnem trenutku

je napačen odgovor.
tretjič
nihče ni prav tako pameten
kakor misli da je.
četrtič
prijateljev ni potrebno zapuščati
tudi kadar imajo prav.

iz hrvaščine prevedel Jurij Hudolin