celo popoldne in večer smo se pri Damirju
opijali brez razloga:
gostitelj
Domo
Ivan
Ivica
Zvonko
in jaz.
to je bilo eno izmed tistih druženj ki se pomnijo:
šest pijanih prijateljev ki se imajo vedno radi
in se včasih sovražijo.
ko smo ostali brez piva
sem začel rotiti navzoče
če bi odšli do Valentina
ali Voodooa
in se okrepčali še s kakšnim.
na nek način sem se zavedal da bomo
v kolikor to naredimo
razbili čarovnijo
tega večera
a pomagati si nisem mogel.
ker so ostali spreminjali v dejanje
to česar sem se zavedal tudi sam
je bil predlog zavrnjen
kot hladen
krompir.
takrat sem storil nekaj zares neumnega:
demonstrativno sem se pobral
in se napotil proti Valentinu.
seveda
da je bilo to neumno z moje strani
mi je postalo jasno
- to “jasno”
če se vzame v ozir stanje v katerem sem bil
je treba jemati z zadržkom -
šele ko sem prišel do cilja.
to je bilo gotovo
eno izmed najdolgočasnejših mest na svetu
v tem trenutku.
bilo kakor bilo
sem se nekaj časa
dokaj zmeden
in jezen na samega sebe
klatil poleg šanka
in se poskušal fokusirati na tri orjake
ki so stali dva - tri korake od mene.
to je bilo nepojmljivo
težavno delo.
ob tem sem
še sam ne vem zakaj
spuščal nekakšne glasove ki so zveneli
približno takole:
pi-piiii-pi-piii-pi-piiii.
težava je bila v tem ker so oni
mislim orjaki
to dojeli osebno.
v to sploh ne dvomim
ker mi je eden izmed njih pristopil
in zamomljal:
misliš da si pameten?
vsak o sebi misli da je pameten
sem mu odmomljal v odgovor.
očitno napačen
pa čeprav še tako pravilen.
to trdim z gotovostjo
ker je potem spustil
pest na moj obraz.
to dejavnost je ponovil
nekajkrat.
potem se je vrnil
k svoji družbi.
ko sem ležal krvav na tleh
sem imel čas razmišljati
o vsem.
ustanovil sem naslednje:
prvič
ljudi nikoli ne zanima
kaj si drugi zares mislijo.
drugič
pravilen odgovor v napačnem trenutku
je napačen odgovor.
tretjič
nihče ni prav tako pameten
kakor misli da je.
četrtič
prijateljev ni potrebno zapuščati
tudi kadar imajo prav.
iz hrvaščine prevedel Jurij Hudolin
cijelo popodne i večer smo se kod Damira
napijali bez povoda:
domaćin
Domo
Ivan
Ivica
Zvonko
i ja.
bilo je to jedno od onih druženja koja se pamte:
šest pijanih prijatelja koji se uvijek vole
i ponekad mrze.
kada smo ostali bez piva
počeo sam preklinjati prisutne
da odemo do Valentina
ili Voodooa
i okrijepimo se još kojim.
na neki način sam bio svjestan da ćemo
ukoliko to učinimo
razbiti čaroliju
te večeri
ali nisam si mogao pomoći.
budući da su ostali provodili u djelo
ono čega sam ja bio samo svjestan
prijedlog je bio odbačen
poput hladnog
krumpira.
tada sam uradio nešto zaista glupo:
demonstrativno sam se pokupio
i uputio prema Valentinu.
naravno
da je to bilo glupo s moje strane
postalo mi je jasno
- ovo “jasno”
ako se uzme u obzir stanje u kojem sam bio
treba uzeti sa zadrškom -
tek kada sam stigao na odredište.
bilo je to
zasigurno
jedno od najdosadnijih mjesta na svijetu
u tom trenutku.
bilo kako bilo
neko vrijeme sam se
prilično zbunjen
i ljut na samoga sebe
klatio kraj šanka
pokušavajući fokusirati tri gromade
koje su stajale dva-tri koraka od mene.
bio je to nezamislivo
tegoban posao.
pritom sam
ni sam ne znam zašto
ispuštao nekakve glasove koji su zvučali
otprilike ovako:
pi-piiiii-pi-piii-pi-pi-piiii.
nevolja je bila u tome što su to oni
mislim gromade
shvatili osobno.
u to uopće ne sumnjam
jer mi je jedan od njih prišao
i promumljao:
misliš da si pametan?
svatko o sebi misli da je pametan
odmumljao sam mu odgovor.
očigledno krivi
ma koliko točan bio.
tvrdim to sa sigurnošću
jer je nakon toga spustio
šaku na moje lice.
tu radnju je ponovio
nekoliko puta.
a onda se vratio
svom društvu.
dok sam ležao krvav na podu
imao sam vremena razmisliti
o svemu.
zaključio sam sljedeće:
prvo
ljude nikada ne zanima
što drugi zaista misle.
drugo
pravi odgovor u krivo vrijeme
krivi je odgovor.
treće
nitko nije baš toliko pametan
koliko misli da jest.
četvrto
ne treba napuštati prijatelje
čak i kada su u pravu.