Klemen Pisk

Iskati odgovor je kakor potapljati glavo v močvirju.
Biseri so se porazgubili že zdavnaj, tisti, ki iščejo,
pa se pogrezajo v blatu. Do vratu so zakopani, in
kdor jih obsoja, jim po krivici ne vrača naklonjenosti.
Kot jim ne daje odgovora ona, katero je treba ustanoviti.
Zato naj bo zapovedana in srečna v goloti, naj bo iskana
v zenitu in sveto pismo naj jo napoji s svetlobo. Kri naj ji
brizga vsako drugo nedeljo ob vsaki tretji uri in naj se nauči
prepoznati človekovo identiteto, rasno pripadnost, narodovo
zgodovino, naj se zave absolutnega in skritega Boga. Prvina
prihodnosti naj jo razgalja počasi. Izobražuje naj se previdno,
naj ne verjame izrekom modrecev, a naj jim verjame bolj,
kot je sposobna verjeti. Zato naj bo trpka, tiha roža,
ki klije iz pesnikove čeljusti, naj bo krivo vreteno,
ki melje njegove žive dni in ga pelje na sprehod do groba
na zlatem povodcu.

Poglej se v ogledalo, o, moj jaz, kako si podel in odvraten
in kako brezmilostno svinjaš po svetu, da od tebe letijo
ostružki pokvarjenosti. Večnost si postavil pod hipoteko,
da bi uresničil tostransko svobodo. Se sploh zavedaš,
da hočeš gospodovati vsaki deželi, ki jo dosežejo tvoje sanje?
Gnusiš se mi, ko mešaš v velikem loncu hormone pubertetnic,
jih segreješ do vrelišča, serviraš na krožniku, počakaš, da se
ohladijo, nato pa jih brez slehernega kančka vesti zaužiješ
in dobro prežvečiš. Lahko bi se ščegetal s peresom pod brado
kot stari Rimljani in ponovil vajo, ampak alter ego ti pravi,
da se moraš spremeniti in začeti znova. Ne vem, če si
zaslužiš obleči meniško kuto ali obriti do kapucinske pleše,
toda tvoja pišoča roka je plod božjega usmiljenja in je
drugačna od ostalih delov telesa. V duhu dialektičnih
principov se spreminja v drobno otroško ročico,
da nekoč postane spet kosmata.

Puščavnik je na peščena tla zarisal črto in rekel:
"Čez to črto ne smeš." Potem je narisal krog,
rekoč: "V tem krogu moraš ostati. Lahko ga
prestopiš, samo ne čez črto." Prišel je vihar
in črta je izginila. Volk je stal v krogu.
Mraz in deževje sta ga izčrpala, toda on
se ni premaknil. Ni vedel, ali črta obstaja
tudi takrat, ko ni več zarisana v pesku.

Stemnilo se je v matadorjevih možganih, morje pa je vase
pogoltnilo pet plutovinastih zamaškov s steklenicami vred,
znotraj katerih so bila na govejem jeziku vrisana skrivnostna
S.O.S. sporočila. In ponoči so slišali iz grajskega hleva
vzdihovati samega gospoda bika. Včeraj si je še priprosil
zmago, jutri pa bo edini tujec v Jeruzalemu, ko ga bodo
v klavnici obdelali mesarji. Nikoli ne izvemo, na čigavem
krožniku zaplešejo fandango njegova jajca, kakšen bolero
poteka med njegovimi stegni in kdo bo igral pavano na
njegovem pogrebu. Še speči matador ni nikoli tega zaupal
svoji ljubici, kaj šele biku. Bik je zato melanholičen in
otožno bledikav. Tedaj pa se spomni nasveta matere krave:
"Vzemi šop rdečelaskinih las, tri sramne dlake petnajstletne
device, spodnje perilo ukrajinske kurbe, vse skupaj postavi
v lonec z vodo, nasuj malo popra, pogrej do vrelišča in
dobro premešaj. Dobil boš eliksir večne mladosti, ki te
popelje novim skušnjavam naproti. Takrat si povezni
matadorjev klobuk na roge in se zabadaj v zid, da se ti
v omotici razbistri globokoumna misel. In spoznal boš,
kako večna smo lahko goveda, čeprav nismo hindujska
svetost, pikadorjeva blaznost ali bezgovo cvetje na koridi.
Slišal boš, kako sovpadamo z absolutnim, čeprav nam
naposled izrežejo špansko srce."

V tebi sem. Raziskujem kraje, po katerih še
ni hodila nobena noga. Kosmata noga. Po katerih
še ni rovarilo nobeno človeško stopalo. Grdo
stopalo. Premišljujem o polžjem morju in se
z eno roko obešam za debelo hrastovo vejo,
ki diši po smoli; zaprem se v drevesno duplino,
skrijem se med olesenele hodnike, majhen
sem, majhen. Mumintrol. Strah me je gledati,
kako se bočijo leseni oblaki, kako frčijo po
zraku njihovi ostružki, domišljam si, da sem
brneče letalo, ki se spušča nad napadeno
mesto, ali da sem doktor Bizon in trgam
regratove lučke, jih odpiram z nohti in stiskam
iz stebel beli mleček, ali da sem dolga dolga
slina, ki se zažiga na obali polžjega morja
in je razpotegnjena skozi prozorna vretena
daleč proti obzorju. Potem se dotikam modre
apnenčaste hišice in rečem, da je zelo dobra,
da bi tudi jaz imel takšno v svoji sobi, da bi
jo postavil na palčkovo uro in ugasnil luč.
In morda zaspal v tvoji glavi.
Lahko noč.