Govori se, da si ljudje po tihem
prizadevamo za smrt, ker vse organsko
teži k temu, da bi spet postalo anorgansko
in vsako gibanje teži k temu,
da ne bi bilo več gibanje.
Stvari razpadejo, ker si želijo,
da bi se jih pustilo pri miru.
Žalostni ljudje se predajajo,
kot se predaja srednjeveška mesta.
Po dolgih obleganjih. Stežka.
Samo pod lastnimi pogoji.
Ne zdržijo bremena. Krivda in žalost
se pravično razdelita
med vse, ki so zraven.
Da odklanjaš, ne pomaga,
če si brez srca, je koristno,
čeprav psihoanalitiki pravijo, da vnaprej umre,
kdor se odreče želji. Težko se srečujem
v ogledalih, ki me silijo v soočenje
in neusmiljeno sovraštvo do svojega obraza.
To me loči od lepih ljudi, ki si lahko privoščijo
objestnost in togoto, ne da bi s tem kaj
izgubili; zavarovani in ljubljeni vnaprej.
So resnicoljubni ljudje, ki zmorejo jasnost,
ne da bi se nenehno opominjali,
da še nobena neresnična reč ni bila lepa.
Ne izogibajo se svoji žalosti in v soočenjih
s svojimi porazi z določeno mirnostjo rečejo:
Zavedam se, da sem bil zapuščen. Zunaj
mojega dosega si. Nobenega smisla ni v
prepričevanju. Nihče ne ljubi, kadar se od njega zahteva.
Toda ti ljudje so se naučili stvari,
ki jih ne zmorem. Od njih me ločuje
nemoč, zakrinkana v občutek za čast,
ki vse, česar se dotakne, predela v teorijo.
In kadar zares postane neznosno, je vse, kar lahko,
da v pretirano rahločutni maniri čakam na
dež, ki bi uskladil vreme z mojim razpoloženjem.
Določena milost je v tem, da se rešiš
v umetnost. Milost, v kateri govoriš
razrešen prisile enega samega pogleda,
ki onemogoča govor in opozarja na nesposobnost,
ki se ji nikdar zares ne izogneš,
nepripravljen preživeti izpostavljanje,
ki ga zahteva to, da si človek.
Milina in naklonjenost terjata napor
in res je, da zame ni nič nikdar zlahka.
Nepomembno je,
je rekel nekdo, ki ga poznam.
Tvoje pesmi so nepomembne.
Umetnost potrebuje druge stvari.
Umetnost ne potrebuje ničesar.
V tem bi ji bila rada podobna.