Hoditi, na ta dan, čez Prešernov trg, po mrtvih obrazih tlakovcev,
vzdolž reke, in se nagibati čez ograje mostov, odlagati tisto, kar je prebodlo
oči v pretakanje vode, odlagati tisto, kar je šlo v uho in zapustilo ožgane zvoke
v pretakanje vode, odlagati, jutro je, po noči, ko nisem spal, iti,
čim več videti na ta dan, trudim se, da si predstavljam pot, gledati
razpršene ljudi, navešene na nizke sončne žarke, vem, da mi nihče ne
more dati besede, ki bi se prilegala moji besedi, vem, da moram iti
skozi mesto, sam, kot skozi gozd, kot skozi telo junijskega dopoldneva, gostega
od ptic in vetra, samo tako se lahko premikam in prenesem vse, kar se zabode v oči,
ko hodim po kosteh mesta, kakor da plezam po vejah drevesa, vedno dlje, vedno
bolj
stran, oddaljevati se, biti lahek, na obzidju gradu, na robu zraka, biti izročen
nečemu, kar je še lažje od mene, na ta dan, samo tako se lahko naučim padanja
in se odlomim od dne, ko so na strehi mesta uprizorili ognjemet in sva se pri tem,
ko je ognjemet stopil v najini telesi in naju obrnil drug v drugega, držala
za roke, ne da bi vedela, katere roke so čigave,
samo tako, da grem in postajam lahek, ko padam in diham zrak med mastnim
vonjem rož in izpušnimi plini avtomobilov v preparanem mestu, ki ga pere reka,
ob kateri hodim in gledam in poslušam cigaretni ogorek v licu vode
in si poskušam zapomniti te besede, besede cvrčanja, ki so edino, kar je ostalo.