Llencen els caramels de maduixa i taronja
mentre saluden els infants amb trist somriure
i miren l’hora, fatigats per la il·lusió
de la gent esclafada pels seus propis fills.
Així la neu se’ls desfà a les mans com la pols
que s’ escola entre els dits al desert, dos extrems
i dues concòrdies simbòliques, la mortalla
emocional de la majoria que en silenci
se suporta aturada al pas de les carrosses.
Els reis d’ orient són uns farsants vestits de seda,
sota el postís de la barba discrets voldrien
arribar aviat a casa per descalçar-se
i sopar davant del televisor les sobres
d’un record precuinat que escalfen al microones.
Només existeix la fe dels infants. Al llit
tanquen els ulls, bateguen fort, els reis s’apropen.
Razsipavajo jagodne in pomarančne bombone,
pozdravljajo otroke z žalostnim nasmeškom
in pogledujejo, koliko je ura, utrujeni so od navdušenja
ljudi, ki so jih pohodili njihovi lastni otroci.
Sneg se jim topi na dlaneh kot prah,
ki v puščavi izgine med prsti, ti dve skrajnosti
sta se simbolično združili, zaviti v mrliški
prt čustev večine, ki v tišini
prenaša mimohod povorke.
Kralji z Jutrovega so prevaranti, oblečeni v svilo,
skrivajo pod umetno brado željo,
da bi se hitro vrnili domov, si sezuli čevlje
in pred televizorjem povečerjali ostanke
spominov iz samopostrežne restavracije, pogrete v mikrovalovki.
Samo otroška vera še ostaja. V postelji
zaprejo oči, srce zabije in kralji stopijo v sobo.
Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.