Jordi Valls Pozo

Ponovno jih premešaš, obrnjene na glavo,
z odprtimi dlanmi mešaš črn hrup,
v krogih, od roba proti sredini, dokler tiste, ki ti
pripadejo, ne zapišejo zgolj tvoje lastne usode.
Kasneje si oni prilastijo običajne ploščice in
ko sestavljajo trakove z nepravilno geometrijo,
tleskajo ob mizo; ploščice vse vedo
vnaprej in spreminjajo evolucijo slike.
V kotu stoji igralni avtomat,
zraven njega čemi aparat za prodajo tobaka,
mesto se razteza proti severu življenja, čaka te
na vogalu, ki smrdi po urinu,
čeprav bi lahko odšel mimo,
si zbrusil kolena na strmini, a ne veš, kako,
znamenje usode bo nesmiselna past,
ki te omejuje, in ko boš odigral zadnjo igro,
boš padel kot vsaka druga ploščica z obrazom, obrnjenim navzdol.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Ničesar nisem čutil, ko sem ga pital z riževo kašo,
nobenega vzgiba nad aorto, nobenega zvoka,
ki bi motil naravno izmenjavo dajanja
in jemanja z izurjeno starševsko roko.
Vzel sem žlico in mu nežno prigovarjal,
medtem ko se mu je cedila gosta slina,
dolg curek je segel do slinčka, do ročic,
trudim se po najboljših močeh, da bi ga očistil.
Nekdo je rekel:
to bi moralo biti vzgled. Sledijo mojemu vzgledu,
ne sicer dobesedno, zgolj kot primer,
toda ta omejena nežnost je kot seznam
najnujnejšega, ki mi odžira vsako željo po užitku,
preprečuje, da bi se gibal kot prosta zver, dušim svoj
ogenj in čakam, da bo podrl kupček
Obstajal je nek predhodni projekt o strasti
najine ljubezni, a obtičal je tako globoko,
da o njem niti ne govoriva več.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Razsipavajo jagodne in pomarančne bombone,
pozdravljajo otroke z žalostnim nasmeškom
in pogledujejo, koliko je ura, utrujeni so od navdušenja
ljudi, ki so jih pohodili njihovi lastni otroci.
Sneg se jim topi na dlaneh kot prah,
ki v puščavi izgine med prsti, ti dve skrajnosti
sta se simbolično združili, zaviti v mrliški
prt čustev večine, ki v tišini
prenaša mimohod povorke.
Kralji z Jutrovega so prevaranti, oblečeni v svilo,
skrivajo pod umetno brado željo,
da bi se hitro vrnili domov, si sezuli čevlje
in pred televizorjem povečerjali ostanke
spominov iz samopostrežne restavracije, pogrete v mikrovalovki.
Samo otroška vera še ostaja. V postelji
zaprejo oči, srce zabije in kralji stopijo v sobo.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Lovil sem mravlje s svojim sinom.
Opazuje jih z zanimanjem kot igrače,
ki se premikajo, nosi jih sem in tja, jih jé,
beza v jamico etike
Ne ustavim ga,
ostal sem brez argumentov. Le opazujem, kako
uničujoč ritem ruši hiše drugih
in ga ne ustavim, zatopljen sem v igro kot on,
moje ravnanje je njegovo, tradicionalna
evropska kultura. Izvlekli smo meč,
s katerim se vsili krivica, čez nekaj časa bom
oblekel mrliča z oblekami nekega drugega mrtveca.
Vse je mogoče upravičiti, optični učinek
je posledica besed, zberimo proteze
in cepiva, ki omogočajo sobivanje.
Svetohlinstvo povzroča vročino,
a odžeja samoljubje pravičnega.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Priklicati prelepe libanonske cedre
ali tribarvne semaforje v Badaloni.
Naužiti se plamena razcvetelih robid
ali se zlekniti brez volje pred televizijsko oko.
Vseeno je.
Vsi so v pregnanstvu,
bojujejo se s svetom, ne da bi spoznali kaj drugega
kot svoj negotov korak po pričevanju vode,
ki curlja kot pozaba in je prepojena z odsotnostjo.
Abu Bakr At-Turtuši pravi zbranim,
da lahko sveti obred ob kamnu ustavi
nagonsko obrambo pred oboroženimi.
Moj ded je obdelal vrtiček, malo rabi
za zadovoljstvo: nabrat gre zelen paradižnik,
solato prelije z surovim oljčnim oljem
in zmečka blitvo brez vsakega teka,
ker je moral tolikokrat pogoltniti ponos iz ljubezni do sinov,
da se je tega navadil kot vsakdanjega obeda, podedoval
je zmago brez pravega vzroka.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Kačja pastirja se parita v zraku, lovita
ravnotežje sončnic. Odsev njunih
teles se lesketa v rečici, ki teče brez prestanka, a obstane
fluorescenčna in mirna, ko se igra zadovoljeno konča. Lepota
dvojine, ki se duši v posamezniku, ne seže dlje,
ker se bojita, da se bosta raztopila v drugem. Zaslutila sta odsotnost.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.

Že pred rojstvom sem vse zgubil. Na stenah
mesta sem prebral:
prihodnosti ni.
Ne bom gledal v luno,
nebo je tako gnilo, da ga ne spremlja nobena
zvezda.
Sem samo hrana za topove,
nezadovoljen zrezek na žaru,
brez imena, čisto navadna polomija – kot ti.
Zato je vsak preživeli dan, vsaka noč
čudovita, nepričakovana zmaga,
cel svet izpuljen objemu nesmiselnega nasilja.

Iz kataloščine prevedla Simona Škrabec.