Jasmina Topić

V snu se kličemo polodprtih ust kot ribe na suhem,

ki v zameno za vsaj sobni akvarij,

Prevarantsko nudijo svetleče luske, brez kakršne koli cene,

v upanju, da bodo pobegnile, preden zaide mesec njihovega sijaja.

-        Luske bodo postale mrtva, zavržena koža. Prevarantske ribe!

Ali pa je to zagotovilo – skelet, puščen po preživetem snu.

Toplota vpisanih točk na karti sveta; rastejo v

halucinogene pojave, ko pred migetajočo vabo

obljubljajo umetni raj.

Na teh lahkih kovinskih drogah uživamo ob misli na

telesa v obliki gibkih rib, veliko vodo, neznano,

potem okopani v soncu prihajamo do označenih točk,

čuvajoč se prehlada zaradi vživljanja.

009079099 obrni številko brez enice, brez začetka,

Iščoč čim boljšo vsemogočno aparaturo.

Leti, leti, ribica! –

To so navodila, kako se ne zadušiti, zastrupiti;

ali kako zaslužiti z embalažo. In še,

kaj storiti v primeru nagradnega potovanja.

Ti prostori ne trčijo drug ob drugega z občutenjem sveta –

Ne iščejo umetnosti preživetja v vse-v-enem priročniku.

V snu se kličemo kot panične, pa tudi hladnokrvne ribe

Polodprtih ust, hlastajoč po budnosti.

Vstopamo v prvo vesoljsko luknjo, naraslo

kot naključne točke na karti.

Označene. In tako dalje … v priložnostno reciklažo.

Prevedla Dijana Matković.

vse moje izkušnje

grejo naravnost v literaturo

Primož Čučnik

Izkušnje iz figurativnega nahrbtnika

gredo naravnost v poezijo.

Tudi ob dolgočasnem in nasploh groznem dežju

je moč pisati –

Ta majhen napor porabe papirja,

ogrevanja prstov

ob igri šaha ali solitarea z dolgčasom,

pa tudi s kreativno denarno sušo.

hipne odločitve

zahtevajo premišljenost,

naglost, adrenalin (v tem vrstnem redu?!)

spremljanje športne tekme

pogreti nacionalizem paprikaš

žepni založnik

pesem je zdaj gverilec

rinem voziček, seveda prazen

igram igrico ki bi lahko bila animirana

tudi z verzi

petje za mladino prihodnosti

je ostalo tukaj pred vrati

izkušnje z izkušnjo

za stanovanje v katerega jutri ne boš mogel vstopiti

ker si brez prebite pare

Potem ugasneš glasbo

enoličen ritem ambientalnega kaosa

in majhen, majhen, še manjši kot

riž za reveže –

Dež je edina konstantna izkušnja

ki bo pravkar postala literarna.

Prevedla Dijana Matković.

Zgubila sem se v prostoru neke knjige,

besede pesmi neznanega jezika so mi sledile,

topli mediteranski melos, kot skupna

bivanja na pečinah, kjer se radost vedno obnavlja.

In dva prostora, obrobljena s sencami in glasbo,

sta me izenačevala; me peljala na isto raven

z neizrisano črto

na dnu lista, izven opomb pod črto.

Tam, kjer je pripadnost odmirala,

se je zbujala strast za napisanim, enim izmed

mogočih svetov, ki jih sol spere

kot tiskarsko napako.

Prostor knjige je spreminjal obliko

naših obrazov, podeljeval namen. In bila sem. –

Resnično pripeta na verze, na slike,

kot na minule čase,

tako živahno sanjajoča o severnih morjih

iz teh pisem, prelomljenih v verze.

Prisluškovala sem, čakala, da pričnejo zlate bubice

mezeti po moji drhteči koži. Bivala sem

pod polarno svetlobo, na dosegu roke drugosti,

drugega, realnega življenja ...

A razen ob branju, nismo živeli, odmerjajoč

tisto pred in po napisanem, medtem ko so bile tvoje oči,

male orehove luske na liniji imaginarnega,

tako morje kot nespečnost.

Sedaj počasi drsim ob ledeniku, ki mu ne poznam

ne imena ne namere.

In kot v globokem, najglobljem snu pod ledenikom

me nek glas kliče iz svetlobe,

v kateri ni več moč bivati.

To jutro, od jutra do mraka.

Prevedla Dijana Matković.