Pol leta po tvoji smrti
sem poklicala domov,
nihče ni dvignil slušalke in
nenadoma me je na tajnici presenetil
tvoj glas.
Kot bi kaktusi z okenske police
zjutraj obkrožili mojo posteljo.
Kot da se oglašaš iz kocke
rožnatega želeja.
Tvoj glas
je bil znan in hkrati tuj,
neobičajno odločen kot glas
tridesetletnika, ki ni nikoli
doma in potrebuje tajnico,
ker je pravkar prišel z rokometa
in se mu mudi na strelske vaje.
Kot vsi strelci ve, da mora na poti
v strelišče zreti skozi okno
avtobusa v vedno isto točko,
luno na popoldanskem nebu,
da mu potem pred tarčo
srce začne biti s črnimi krogi,
dokler jih z utripom ne sklene v piko
in pritisne na sprožilec.
Znan glas
tridesetletnika, ki je pravkar na poročnem
potovanju v Benetke s kaseto Glena Millerja
v avtu. Ženski klobuk s širokimi krajci.
Lahke poletne hlače – Gatsbyjev stil –
zdrsnejo preko kolen, ko preskakuje
po dve stopnici čez mostove.
Smrdljivi kanali, vlažni zidovi,
golobi, ji reče, povsod golobi,
hkrati z vžigalnikom lahkotno
prižiga nasmeške na negative.
Grem mimo tega visokega vitkega moškega
v svetli poletni srajci, ki me ne prepozna,
ni me še.
Pomislim – ko bomo presneli tajnico
in bo tvoj glas v moji glavi
postajal zabrisan, bom ostala
nekoliko bolj porozna,
začelo se bo pripravljati
moje izginjanje.