Ivan Šamija

To je bilo vrtnarstvo površinskega sloja. Stroga prepoved vsake htonske alkimije. Vzgajanje razdvojenosti kot edino dovoljeno prerazporejanje hrepenenja. Ostro vibriranje nasmeha sem umestil v prizor preloženega srečanja. In tam samo zgostil ostrino. V najbolj ostro srečanje. Ostro in kratko, tako kot rafal, s katerim so nemški vojaki streljali poljske poštarje.

Poljske njive so kot grob. Toda megla, ki jih ovija kot zaščitna folija nedozorelo ozimnico, se nikakor ne razprši in mi ne označi kraja pokopa. V najhladnejših jesenskih nočeh se zavlečem v voz, poln gomoljev. Krompirja ali pese, odvisno od tega, koliko preteklosti lahko preživim to noč.

Za ta eksperiment sem moral ponarediti evolucijo. Breztežne kaplje prvega pomladnega dežja se počasi kotalijo po praprotnih listih in kličejo filodendrone, najnižji vegetacijski sloj brazilskega pragozda, torišče nesreče, pred katero sem pobegnil na Poljsko. Zato sem na Poljskem preprečil evolucijo praproti in enokaličnic, izbrisal neparne cvetne formule. Edino dovoljeno mesto samote na Poljskem je udomačeno z mehkimi tapetami gostinske sobe. Samota se topi v toplih porcelanastih skodelicah in izpareva v književnost. Vse tisto, česar tukaj nimam, pomladno poplavo rasti v okenskem okvirju, sem uparil, da bi preprečil grozo srečanja s tujo samoto narave, grozljivo bolečino od kisline razjedene hrbtenjače, ki nas spreleti v telesu, ko se nam v pogled, ki se leno preliva z zelenim dnom pragozda, zarije krvavi zubelj razcvetele bromelije. Poljska je prosojna kupola, široko nadkriljuje življenje kot tanke stene tropskega steklenjaka v botaničnem vrtu. Toda zaradi evolucijske cenzure, izpeljane v njenem začetku, je njena struktura porozna. Vsaka ped vsakega neizmišljenega gozda je bolj gosta in bolj nasičena z vsebino kot vsa Poljska. Na zakrnelem evolucijskem drevesu tega izmišljenega sveta nikoli ni zrasla veja saprofitskih bakterij, zato suho odpadlo listje nikoli ne zgnije. Nalaga se iz jeseni v jesen in počasi zasipava eksperiment.