Gloria Gervitz
/Mexico, 1943Gloria Gervitz (1943, Mehika) živi v Ciudad de Mexicu. Je prejemnica številnih literarnih štipendij in nagrad, med drugimi tudi nagrade mehiškega društva PEN. Poezijo piše že od leta 1970, leta 1976 pa je začela nastajati njena edina doslej objavljena knjiga, pesnitev Migraciones (Migracije). Prve tri dele pesnitve je leta 1991 objavila največja mehiška založba Fondo de cultura económica, leta 2002 pa je pri isti založbi izšlo vseh šest dotlej napisanih delov pesnitve. Leta 2004 so v Veliki Britaniji in ZDA Migracije izšle v angleškem prevodu Marka Schaferja, pesnitev pa je od takrat še naprej rasla. Do današnjega dne so odlomke iz Migracij prevedli že v več kot osemnajst jezikov.
Pesmi
ἡ µνήµη ὅπου χαὶ υὰ τὴυ ἀγγίξειζ πονεῐ
Spomin boli, kjerkoli se ga dotakneš.
G. Seferis
v migracijah rdečih nageljnov kjer se razlegajo pesmi dolgokljunih ptičev
in gnijejo jabolka pred nesrečo
tam kjer si ženske ljubkujejo prsi in se dotikajo spolovil
v znoju riževega pudra in poznega popoldneva
slap ovijalk se razliva čez to kar je nespremenljivo
mesta ki jih prebada misel
pepelnična sreda
stara pestunja nas opazuje skozi snop luči
ribniki senc dihajo
z neba lije skoraj rdeč purpur
vročina razpira svoje čeljusti
mesec se pogreza v ulico in zasliši se glas črnke
glas otožne črnke poje in narašča
vonj cvetličnega kadila
in tvoji prsti se izgubljajo v meni kot mlačni mehkužci
nahajava se v krhkosti jesenskega lubja
v pravokotnem parku
v pasjih dnevih
ko so svetle barve še ganljivejše
po jutranji molitvi
so trpke prošnje že pozabljene
zavejejo sape ki jih bistrí molitev
gozdovi perujskega poprovca
in moja babica je vselej igrala isto sonato
na vogalu s soncem obsijane ulice deklica liže sladoled
moški bere časopis medtem ko čaka na avtobus
svetloba se drobi
in obleka se suši na soncu
sonata moje babice je nepredirna
rekla si da je bilo poletje o glasba
in vdor jutranje zarje
in vdor zelenja
spodaj je slišati krike otrok ki se igrajo
prodajalce oreščkov
dihanje rumenih vrtnic
ko sva zapuščali kinodvorano mi je babica dejala
le sanjaj deklica da so sanje o življenju sladke
pod vrbo potopljeno v poletje se mudi le nestrpnost
krotki oblaki se spuščajo v tišino
dan izpareva v vročem zraku
zelenje se bohoti v svojem zelenilu
pod pipo v kadi razprem noge
curek vode pada
voda prodira vame
zdaj se razodevajo Zaharijeve besede
večna vprašanja ostajajo
vse globlje se potapljam
svetloba neenakomerno utripa
v vrtoglavici kol nidre
pred začetkom velikega posta
v modrikastih meglicah sinagog
pred roš hašano in po njej
v belini dežja
moja babica moli rožni venec
in nenadoma v daljavi
odjek šófarja naznani novo leto
v obronke samote na severozahodu
se stekajo besede slina
nespečnost
in proti vzhodu
masturbiram ob misli nate
kriki galebov jutranja zarja
pena na trepetajoči peruti
bugenvilije se odevajo v barve in cvetijo le zate
na prstih mi je ostal pelod
tvoj vonj po kislih in od prahu vročičnih vijolicah
besede ki so ena sama dolga molitev
nekakšna norost po norosti
kletke v katere so ujete vonjave
neskončne radosti
trenutek sladostrastja ko se spet in spet rojevamo
nepremična zamaknjenost
premikaj se
še se premikaj
te je strah?
in od fermentacije tišine fotografije bolj in bolj bledijo
odkrite verande
vročina se razžarja v drugih nebesih
na bleščeče terase pada senca akacij
in v kuhinji je pravkar pomita posoda
sadje in sirupi
v naraščanju rek
v noči vrb žalujk
v umivalnikih sanj
iz katerih uhajajo hlapi ženskega drobovja
edinstveni in razprostranjeni
ti zapuščam célo svojo smrt nedotaknjeno
cela moja smrt le zate
s kom se sploh pogovarjati pred smrtjo?
kje si?
kje v sebi naj si te izmislim?
in votivni darovi se kopičijo v cerkvi svete Klare v Guanajuatu
in dvorišče se polni s solzami
cvetovi iz črnila v obrabljeni hebrejščini
kapljajo iz zvitkov Tore
počasi in opotekaje
mi uhajajo dnevi
šibijo se pod težo glavobola
ne najdem se
nimam sveč da bi bdela ob svojem truplu
niti ne poznam besed kádiša
izgubila sem kompas
kje se lomijo udarci?
kako izpustiti ta zadnji drobec sanj?
in hiša pričvrščena na drevo pričvrščena na veter
listi in njihove opalne sence
spirala odmevov
odboj svetlobe
smo to o čemer razmišljamo
ena misel za drugo
žerjavi se vračajo
s svojimi krili razpirajo tišino
za hip se na praznem nebu zarišejo beli cvetovi
v mestih opoldne
vse bolj proti jugu
ko vročina ovije dihanje gora
se raje trdovratno oklepam tega kar si izmislim
kot da bi razumela to kar res obstaja
raje sanjam da sem mrtva
kot da bi umrla od vseh sanj ki si me izmišljajo
znova zaspim in zdaj ne sanjam več
svetloba rine v drevesa
in krik dreves ob svitu ogluši
in popoldan se vselej ponavlja
ne ustvari premolka v resničnosti
edini prostor kjer se da živeti
bežna geometrija
počasna in udušena nespečnost
in jutranja zarja počasi odteka
roj čebel se trga
in dežuje ko babica moli rožni venec
in dežuje ko brat zame moli kádiš
in z vsakim dnem se bolj oddaljujem
ne vem kaj naj storim
sama sebi ne morem ubežati
in le v sebi prepoznavam in čutim druge
izmišljotina ki se začne vsako jutro
ko se zdolgočaseno učim prebujati in spet postati jaz
in če se za vedno prebudim?
jutro izpuhti
obdobja žgoče tišine
obrušeni prostori
hipne oblike
kvadrati
vidim drobce skorajda vonjave
vsaka plast ima svoj dotok krvi
s pestunjo pripravljava stvari za moj odhod
po sobi prhutajo golobi
odprem okno
drobne razpoke bolijo usihajo
vnemajo popoldan
ne čutim tega kar sem
sem kar sem bila
in kar si želim biti
v jati ognjičev se središča odpirajo prodiranju
a le ob robu
prijateljici se ljubkujeta
kajti vsakič je prvič
saj smo se velikokrat rodili
in se vedno znova vračamo
in sramežljivi cvetovi se odpirajo
in vzvišene vsemogočne ptice se zaustavljajo v svojem letu
trgajo se med oblaki
in deževni oblaki se polnijo s perutmi
v prostranosti sanj
zbudim se in skoraj je že noč
vstopim v kinodvorano
v New Yorku sneži
vstopim v drugo kinodvorano
sedanjost je zgolj naključje
spuščam se
bliža se osma ura zjutraj
daní se in januarja smo
minevava navznoter
kopičenje trenutkov občutim v linearni perspektivi
razprostiram se čez popoldneve ki obstajajo le zame
na oni strani oken je še vedno današnji dan
tega dneva ne poznam
a se oklepam svojih drugih dni
večno bi lahko tako živela
a vse se konča
tudi to kar je za vedno se konča
tudi navade se na koncu končajo
kratki nasičeni trenutki ki razpadajo
se v svojem razkroju dotikajo drug drugega
samo da sem še vedno zaprta v tej sobi
samo da še vedno dežuje
samo da še vedno čutim to kar čutim in lakota
me sili da odidem na ulico
a le čemu bi temu verjeli če na drugem koncu morja
vse leto cvetijo geranije
in ogromni težki kovčki polni vročih smolnatih vonjav
se praznijo v neznanih spalnicah
in mazila in mila iz ovsa in kozjega mleka
pšenični pudri zobne paste z okusom žvečilnega gumija
in pripravki ki zgladijo lase po dolgem dnevu
žaluzije ožgane od zelenega sonca Cuernavace
dekle si ogleduje spolovilo v opoldanski vročini
ko mrgoli žuželk in kuščarjev
morda sem prav v svojem spanju budna
roke so mi v napoto ne vem kaj bi z njimi
dež je počasen skoraj se ustavi
vse se ustavi tesno mi je a še vedno dežuje
okna se odprejo
pod njimi sipine
malo dlje kot izdih plujejo ladje
naproti dekletom s fresk palače v Knososu
dekletom iz vode in apna
in koža odstopi
in za njo prašno sonce
in še bolj znotraj ptiči
in nikoli ne prispemo dlje kot do nas samih
a tam v spominu vse leto cvetijo geranije
in tudi zelene žaluzije so v tem spominu
udarci ki se vtiskajo v dagerotipijo
kje bijejo?
na katerem koncu?
nekaj zdrsne počasi se ustavlja
daleč sem od juter
daleč od moških in žensk
daleč od navad in običajev
prepustim se padcu
ozračje se zapira
za vedno pogubljena rumena
nežen padec
izguba barve
lom
trdovratnost bele
in prve besede Tore se vpišejo
v pokoro bele
v tesnobo bele
v nepristranskost bele
oklepam se življenja
snopi sončne svetlobe
tudi dež lije v snopih
skoraj modra razvejanost
razmršeni lasje in ta vonj
ta vonj ki se širi že od otroštva
rumena črta ostaja
dviga se znova se pojavi
zdaj se upogne
iz daljave je kot obris sončnice
zdaj se razcepi komaj je še opazna sredi beline
znova prebada snovnost niča
znova se začnejo sanje ki se oklepajo skoraj rumene črte
nikamor ne grem tu je vse tu je drugje
lahko se močno poistovetim s prahom
pokrajina votla širna spremenljiva koničasta
ne morem prečkati zraka
živim le še od nežne sape
v krajih kjer si ženske spletajo kite iz kostanjevih las
in se dišavijo pod pazduhami
v krajih kjer zorí vonj po spolu in pretí popoldnevom
v vseh kotičkih judovskih četrti skritih v jutrih Segovie
romance med judovskimi mladenkami in krščanskimi plemiči
še vedno prežijo z mostov
in legende iz Hagade se razraščajo v meni
medtem ko neprespana čakam v avlah letališč
v pokrajinah nevronov
tik pred pragom delfskega preročišča
obstaja le en sam odgovor
ni neposredne razlage
je le ureznina
mama z nekaj prijateljicami igra bridž
in kadijo eno cigareto za drugo
njihov z belino pomešani parfum
vse bolj temní
na drugi strani oken so že skoraj pozabljeni perujski poprovci
veter je bled
vonj vrbovega protja na izprani travi
hiša razpade na koščke
večnost peščenih vrtov
stanovitnost zraka
listi se pregibajo snujejo vrnitev
zbudim se in prijateljice trepečejo med vrbami
senčna veranda v svežini plapolajočih rjuh
razčesavam tvoje kostanjeve lase
skoraj negibni sva
cvetni prah prekriva tisti spomin na zrcala
še vedno žarim božam se sama sem
zore drugih nalivov
ljubljena daljna
sokrivda glasu
njena vztrajnost
in jaz sem to kar pada
zdaj tavam po pokrajini ptic oponašalk
vsakič sem bliže
ko bo vsa ta brezdanjost moja
se bom le stežka prebudila v kratkotrajnost smrti
luč udarja ob zrak
tam sva kjer se razgrinjajo barve
obstajajo dnevi ki so dolgi in težki kot migrena
in vse se ponovi
drevesa se osvobajajo priveza
noč razpada na koščke
in potem?
edino kar je resnično je odsev sanj ki bi ga rada zdrobila
in niti po naključju si ne upam sanjati
še naprej potvarjam samo sebe
in kraj srečanja je edinole čas
ni vse a je čas
tam kjer nekaj bugenvilij v kozarcu vode
zadostuje da zasadimo vrt
kajti umremo sami
in smrt je bržkone prebujenje
iz tistih prvih sanj o življenju
in ko sva zapuščali kinodvorano mi je babica dejala
le sanjaj deklica da so sanje o življenju sladke
soj sveč zamira
in kje sem jaz?
takšna sem kot vedno
nepričakovanost moje biti
prispela sem do izvora kjer se začenja začetek
zdaj je čas
čas ko se je treba prebuditi
babica iz svoje smrti prižge praznične sveče in me opazuje
sobota se v nedogled vleče v potem v prej
moja babica ki je umrla od sanj
v neskončnost ziblje sen in ta jo ustvarja
in ga ustvarjam jaz
od znotraj vame bolšči blazno dekletce
nepoškodovana sem
Prevod: Janina Kos
ἡ µνήµη ὅπου χαὶ υὰ τὴυ ἀγγίξειζ πονεῐ
la memoria, donde se la toque, duele
G. Seferis
en las migraciones de los claveles rojos donde revientan cantos de aves picudas
y se pudren las manzanas antes del desastre
ahí donde las mujeres se palpan los senos y se tocan el sexo
en el sudor de los polvos de arroz y de la hora del té
flujo de enredaderas a través de lo que siempre es lo mismo
ciudades atravesadas por el pensamiento
miércoles de ceniza
la vieja nana nos mira desde un haz de luz
respiran estanques de sombras
llueve morados casi rojos
el calor abre sus fauces
la luna se hunde en la calle y una voz de negra
de negra triste canta y crece
incienso de gladiolos
y tus dedos como moluscos tibios se pierden adentro de mí
estamos en la fragilidad de la corteza del otoño
en el parque rectangular
en la canícula
cuando los colores claros son los más conmovedores
después de Shajarit
olvidadas plegarias ásperas
nacen vientos levemente aclarados por la oración
bosques de pirules
y mi abuela tocaba siempre la misma sonata
una niña toma una nieve en la esquina de una calle soleada
un hombre lee un periódico mientras espera el camión
se fractura la luz
y la ropa está tendida al sol
impenetrable la sonata de la abuela
tú dijiste que era el verano oh música
y la invasión de las albas
y la invasión de los verdes
abajo gritos de niños que juegan
vendedores de nueces
respiración de rosas amarillas
y mi abuela me dijo a la salida del cine
sueña que es hermoso el sueño de la vida muchacha
bajo el sauce inmerso en el verano sólo la impaciencia se demora
dóciles nubes descienden hacia el silencio
el día se disipa en el aire caliente
estalla el verde dentro del verde
bajo el grifo de la bañera abro las piernas
el chorro del agua cae
el agua me penetra
es la hora en que se abren las palabras del Zohar
quedan las preguntas de siempre
me hundo más y más
la luz late desordenadamente
en el vértigo de Kol Nidrei
antes de comenzar el gran ayuno
en los vapores azules de las sinagogas
después y antes de Rosh Hashaná
en el color blanco de la lluvia
mi abuela reza el rosario
y al fondo precipitándose
el eco del Shofar abre el año
en la vertiente de las ausencias al noreste
desembocan las palabras la saliva
los insomnios
y más hacia el este
me masturbo pensando en ti
los chillidos de las gaviotas el amanecer
la espuma en el azoro del ala
el color y el tiempo de las buganvilias son para ti
el polen quedó en mis dedos
tu olor de violetas ácidas y afiebradas por el polvo
las palabras que no son más que una oración larga
una forma de locura después de la locura
las jaulas donde se encierran los perfumes
las alegrías interminables
la voluptuosidad de nacer una vez y otra
éxtasis inmóvil
muévete
muévete más
¿tienes miedo?
y las fotografías despintándose por la fermentación del silencio
los corredores abiertos
la fiebre enrojeciéndose en otros cielos
las terrazas lustradas oscureciéndose con las acacias
y en la cocina los platos recién lavados
fruta y almíbares
en la crecida de los ríos
en la noche de los sauces
en los lavaderos del sueño
donde se desprende ese vaho de entrañas femeninas
inconfundible y anchuroso
te dejo mi muerte íntegra intacta
toda mi muerte para ti
¿a quién se habla antes de morir?
¿dónde estás?
¿en qué parte de mí puedo inventarte?
y los milagros apilándose en la iglesia de Santa Clara
y el atrio llenándose de lágrimas
flores de tinta en un hebreo luido
saliéndose de los rollos de la Toráh
resbalándose despacio
van perdiéndose los días
los va prensando la migraña
no me encuentro
ni siquiera tengo cirios para velar mi muerte
ni siquiera sé las palabras del Kadish
no tengo brújula
¿dónde se rompen los latidos?
¿con qué se desprende este último pedazo de sueño?
y la casa amarrada a un árbol amarrada al viento
las hojas y su sombra de ópalo
espiral de ecos
reverberación
somos lo que pensamos
pensamiento atrás del pensamiento
regresan las grullas
abren con sus alas el silencio
instantáneas flores blancas en un cielo vacío
en las ciudades al mediodía
más y más al sur
cuando el calor rodea la respiración de las montañas
prefiero seguir aferrada a lo que invento
y no entender lo que sí existe
mejor soñar que estoy muerta
y no morirme de los tantos sueños que me inventan
me vuelvo a dormir y ya no sueño
y la luz empuja los árboles
y el grito de los árboles en el filo del día ensordece
y la tarde sólo dice lo mismo
no abre esa pausa entre lo real
único espacio habitable
geometría momentánea
insomnio lento y cerrado
y el alba desguándose
un sol de abejas rompiéndose
y llueve mientras mi abuela reza el rosario
y llueve mientras mi hermano dice Kadish por mí
y cada día estoy más lejos
no sé qué hacer
no puedo salirme de mí
y sólo en mí conozco y siento a los demás
invención que comienza cada mañana
monótono aprendizaje de despertar y volver a ser yo
¿y si despierto para siempre?
se disuelve la mañana
lapsos de silencio caliente
espacios afilados
estructuras instantáneas
rectángulos
puedo ver fragmentos casi los aromas
cada nivel tiene su propia irrigación sanguínea
mi nana está conmigo mientras guardo mis cosas para irme
palomas alrededor del cuarto aleteos
abro la ventana
pequeñísimas fisuras duelen atrofian
inflaman la tarde
no siento lo que soy
soy lo que fui
y lo que estoy queriendo ser
en el vuelo de las ercilias de centro abierto a la penetración
en el contorno apenas
las amigas se acarician
porque siempre es la primera vez
porque hemos nacido muchas veces
y siempre regresamos
y las tímidas flores abriéndose
y los altos altísimos pájaros deteniéndose en su vuelo
rasgándose entre las nubes
y las llovidas nubes llenándose de alas
en la amplitud del sueño
despierto y casi es noche
entro a un cine
está nevando en Nueva York
entro a otro cine
el presente es sólo una circunstancia
desciendo
son casi las ocho de la mañana
clarea y es enero
transcurrimos dentro de nosotros
estoy viviendo superposiciones de instantes en una perspectiva plana
me extiendo sobre tardes que no existen más que para mí
afuera de las ventanas queda el tiempo de hoy
este día no lo conozco
estoy agarrada de mis otros días
y podría vivirme así para siempre
pero todo se acaba
hasta lo de para siempre se acaba
hasta las costumbres de siempre acaban acabándose
pequeños momentos saturados que se distienden
se alcanzan en la disolución
mientras siga encerrada en este cuarto
mientras siga lloviendo
mientras todavía pueda sentir que siento y el hambre
me obligue salir a la calle
pero por qué creer todo esto si al otro lado del mar
florean todo el año geranios
y los grandes baúles pesados de aromas resinosos y cálidos
se derraman en habitaciones desconocidas
y los ungüentos y los jabones de avena y de leche de cabra
los polvos de trigo la pasta de dientes con sabor a chicle
y aquellos enjuagues para desenredar el cabello en días largos
persianas requemadas del sol verde de Cuernavaca
una niña se mira el sexo en el ardor del mediodía
espeso de insectos y lagartijas
no estoy segura si dormir es estar despierta
las manos me estorban no sé dónde ponerlas
lenta la lluvia casi se detiene
todo se detiene me aprieta pero llueve
se abren ventanas
abajo médanos
y más abajo parten los navíos como una exhalación
hacia las muchachas de los frescos del palacio de Cnossos
muchachas de agua y cal
y la piel se desata
y atrás un sol de polvo
y más adentro pájaros
y nunca llegamos más que a nosotros mismos
pero todo el año allá en la memoria florecen los geranios
y las persianas verdes también están allí en esa memoria
latidos que se fijan en un daguerrotipo
¿dónde laten?
¿en qué parte?
algo se desliza va hacia una cesación
estoy lejos de las mañanas
lejos de los hombres y de las mujeres
lejos de los hábitos y las costumbres
me dejo caer
la atmósfera se cierra
irrecuperable el amarillo
la caída tenue
pérdida del color
rompimiento
obstinación del blanco
y se inscriben las primeras palabras de la Toráh
en la expiación del blanco
en la angustia del blanco
en la neutralidad del blanco
estoy aferrada a la vida
ráfagas de sol
a ráfagas la lluvia
ramificaciones casi azul
el cabello deshecho y ese olor
ese olor que sube desde la infancia
queda una línea de amarillo
aletea reaparece
ahora ondula larga
de muy lejos casi parece un principio de girasol
ahora se disloca apenas percibiéndose del blanco
otra vez perfora la substancia de la nada
otra vez comienzan los sueños aferrados a la línea casi todavía amarilla
no voy a ninguna parte aquí está todo aquí está allá
siento una identificación profunda con el polvo
paisaje hueco amplio inconstante agudo
no puedo atravesar el aire
comienzo a vivir de brisa
en las regiones donde las mujeres trenzan sus cabellos castaños
y perfuman sus axilas
en esas regiones donde el olor del sexo madura y oprime las tardes
en las juderías altas y bajas escondidas en las mañanas de Segovia
los romances de las niñas judías y los caballeros cristianos
todavía acechan desde los puentes
y los relatos de la Hagadá me crecen
mientras espero desvelada en los corredores de los aeropuertos
en los paisajes de neuronas
casi en el umbral del oráculo de Delfos
sólo hay una primera y única respuesta
no hay explicación inmediata
apenas la incisión
mi madre y algunas amigas juegan bridge
y fuman un cigarrillo tras otro
el perfume de las señoras mezclado al blanco
se oscurece
a través de las ventanas casi olvidados los pirules
pálido el viento
vaho de mimbre en el porche deslavado
la casa se deshace
eternidad de los jardines de arena
perseverancia del aire
se doblan las hojas inician el regreso
despierto y las amigas tiemblan entre los sauces
la veranda sombría fresca en el bullicio del lino
peino tus cabellos castaños
casi no nos movemos
el polen cubre aquella memoria de espejos
todavía me arde me toco estoy sola
albas de los otros diluvios
querida lejana
la complicidad de la voz
su persistencia
y yo soy lo que se está cayendo
ahora estoy en un paisaje de cenzontles
cada vez estoy más cerca
cuando posea esa inmensidad
apenas tendré fuerza para despertar en la brevedad de la muerte
la luz golpea el aire
estamos donde los colores se abren
son días largos y apretados como la migraña
y todo se repite
los árboles desamarrándose
la noche se deshace
¿y después?
lo único verdadero es el reflejo del sueño que trato de fracturar
y que ni siquiera me atrevo a soñar
continuo plagio de mí misma
y el lugar del encuentro es sólo tiempo
todo no es sino tiempo
allá donde unas cuantas buganvilias en un vaso de agua
bastan para hacernos un jardín
porque morimos solos
y la muerte es apenas el despertar
de este sueño primero de vivir
y dijo mi abuela a la salida del cine
sueña que es hermoso el sueño de la vida muchacha
se oxida la lumbre de las veladoras
y yo ¿dónde estoy?
soy la que fui siempre
lo inesperado de estar siendo
llego al lugar del principio donde comienza el comienzo
éste es el tiemp
o es el tiempo de despertar
la abuela enciende las velas sabáticas desde su muerte y me mira
se extiende el sábado hasta nunca hasta después hasta antes
mi abuela que murió de sueños
mece interminablemente el sueño que la inventa
que yo invento
una niña loca me mira desde adentro
estoy intacta