Kakor da bi na nebu
sijalo tisoč sonc,
vse sence padajo
v eno. Ozko, črno.
1.
Nima oblečene karo srajce,
ne lanenih hlač, ne črnih
škornjev, ne jermenov kože,
ne mišic, ki bi se pletle
po kosteh; ne kosti.
Ne kač, ki bi brstele
vzorce iz srca. Nima srca.
Pa se vidijo njegove sledi
brez stopinj v mehkem snegu,
v zeleni travi, v zemlji
krvavi z žagovino postlani.
Se vidijo po mahu, po strnišču
in po kamenju in po fasadah
in po živalih
in po meni … po trstiki ne.
2.
Nima oblečene svečeniške halje,
ne lesenega katedra, ne nakita,
ne peres v svojih laseh;
ne las. Ne nosi zakladov,
ne vode iz Jordana, ne kadila
iz vrbovja, ne zaudarja
iz njenih pljuč. Nima pljuč.
Pa se pasejo njeni duhovi
med skeletnjaki polja
in po studenčni vodi
na peklenske dni, ko vse hlapi.
Se pasejo po mahu, po strnišču
in po kamenju in po fasadah
in po živalih
in po meni … po trstiki ne.
3.
Perun-perun perunika,
mama, vidiš ženo-moža,
ki prihaja iz gozda.
Vidiš njegove jate,
vidiš njene črede …
Z zvokom treh grl
mu pošiljam v pozdrav
svoje glasove, svoje ude,
sebe popolnoma vsega.
In gledam jo iz megle,
iz zatohle izbe žganja,
kako kaplja s kapljami pelina
in kako se kaplje morja bojijo,
kako se v morju kaplje utopijo.
4.
Perun-perun perunika vstopa
iz jat, ki lega jim
na trudne veke najdražje blago.
Korenijo obžrti štori,
njegova cementna krila
božajo zelenje gozda;
za njim se tkejo
smrtne preproge
za rakave izvidnike.
V njegovih nočeh v očeh
je črno nebo in črne ptice:
vrane, srake, kosi, krokarji;
vse polno lakotnikov,
ki kljuvajo drobir.
5.
Perun-perun perunika topota
iz čred, ki so jim
sedla pod lipe zakopali.
Plapolajo prapori v vetru,
njena zmaličena kopita
glodajo ozke struge;
pred njo se vdirajo
večna brezna
za predpasnike skromnežev.
V njenih očeh v nočeh
so svetle jame in bele živali;
ovce, koze, biki, konji;
vse polno krvnikov,
ki goltajo klistir.
6.
V blindiranem počiva trstika
in je stopnišče, ki vodi do nje,
in je vse bilo in vse je
v odkruških teh stopnic;
v pesku, ki je spustil cement.
Kroglim se med peskom;
z jezikom mi liže robove,
prstim se med krtinami,
kamnim med koreninami.
Rožast cedim saje …
kar ostane na koncu
je oranž-pika na skorji
in dim, dim, dim.
