Kako sva potovala takrat, Sale! Ko sva se gnala proti Zagrebu!
Ob pol štirih zjutraj sva zapustila mesto, v katerem sva se rodila
in v katerem bova umrla, drvela sva na jug, drvela proti Zagrebu,
prehitevali so naju tujci, ki jih je obsedla divja asfaltna mrzlica,
midva pa sva imela jasnejši cilj, čeprav sva bila takrat bolj nora
in zmešana od njih, bolj neprespana,
ta neprespanost, ki mine, ko se zavem, da bo ves svet v naslednjem
trenutku spet starejši, zdrznem se v tem sedežu,
mimo mene minevajo znaki, pipe časa, samomora noči ni nikoli
mogoče preprečiti in to je prav, prej bova tam kakor one z vlakom,
stopnice, stolpnice, sončnice, moj točni odhod, o dan,
kako dan razpira ritnice in se mi nasaja na jezik, o dan, veliki dan,
ki bo en sam dolg nepretrgan ton, kot ton sobotne sirene,
kako sva potovala takrat, Sale! Ko sva se gnala proti Zagrebu!
Veš, kako sva se na postaji poslovila od njih in se potem drla
na dovozu za taksiste: A sva džeksona ali nisva? One so med
tem na skrivaj kadile med kupeji na vlaku, morala sva biti hitrejša,
za vsako ceno, priti prej in jih pričakati v Zagrebu z rožami v rokah,
morala sva biti romantično klišejska, Sale, morala, ker to je ženskam
včasih všeč, sploh če nimajo pojma, kdo si. Kako drviva kakor majhna
pika, prehitela bova vlak, ki se nama izogiba, vsak čas, vsak čas, cariniki so kakor majhne muhe na hotelskem sadju, majhni po postavi,
majhni po funkciji, majhni po duši. Kako sva potovala takrat, Sale!
Ko sva se gnala proti Zagrebu! Kako sva kristalno mrzla od jutra
neprespana dospela, neverjetno hitro našla parkirno mesto,
raztovorila inštrumente in tekla na peron št. 6,
se razstavila in igrala bosso novo. Morala sva biti romantično
klišejska, Sale, morala, saj je to ženskam včasih všeč,
sploh če nimajo pojma, kdo si. In ta dan, o ta dan, kako dan razpira ritnice
in se mi nasaja na jezik, o dan, veliki dan, ki bo en sam dolg nepretrgan ton,
kot ton sobotne sirene.
