I
Potem se je njen sin izgubil, nenadoma na trgu
med ljudmi nastane praznina kjer prej je stal:
in nikogar ki bi vedel, nikogar ki bi bil videl
črtasto vijolično majico, rdeč klobuk na glavi.
Kaj ti veš o strahu mu je kričala naravnost v obraz
kaj ti veš o tisti bolečini pohabljene matere
kaj ti veš mu je ponavljala o mislih najbolj strašnih
in z rokami na ramenih ga je stresala kot kakšno stvar.
Kaj ti veš o odrekanjih
o porodni bolečini ki raztrga tvojo vero
kaj ti veš o telesu v telesu ki se v mesecih bori za prostor
za prostor ki ga terjaš, kaj ti veš
ki nič ne veš: o življenju ki se spreminja in o času
ki se izgublja
zgošča se da bi izginil in te med izginjanjem vsrka vase
se pretaka iz leta v leto ki vidi kaj postajaš.
Kaj ti veš ti pridanič
moje življenje se drobi ob vsakodnevnem poklekanju
tisto življenje ki ga pleniš s svojo prisotnostjo …
Ti ne veš za napor ki je potreben da greš naprej
ti ne veš da sem se zaradi tebe odpovedala vsemu
in pojdiva zdaj tako bo bolje
trdno stisni me za roko da pripeljem te domov.
Nadaljevala je bolj mirno: vsaka mati je spomin
na Kristusa, se reče, v resnici pa je tista mati
ki ostaja v senci in umira
ki trpi zaradi smrti
neomajna ob vznožju vsake gore ...
Iz italijanščine prevedla Amelia Kraigher
I
Poi il figlio s’era perso, d’improvviso nella piazza
tra la gente nasce il vuoto dove prima stava in piedi:
e nessuno che sapesse, mai nessuno che abbia visto
la maglietta a righe viola, il cappello rosso in testa.
Che ne sai dello spavento gli gridava in pieno viso
che ne sai di quel dolore di una madre resa monca
che ne sai gli ripeteva delle ipotesi più infami
e con le mani sulle spalle come merce lo scoteva.
Che ne sai delle rinunce
del dolore che nel parto ti divarica la fede
che ne sai del corpo a corpo che nei mesi si fa spazio
per lo spazio che reclami, che ne sai
che non sai niente: della vita come cambia e del tempo
che smarrisce
si restringe per sparire e sparendo ti risucchia
si travasa in ogni anno che ti vede diventare.
Che ne sai che non sei niente
la mia vita che frantuma genuflettere ogni giorno
quella vita che depredi perché tu ne sei presenza…
Tu non sai della fatica che comporta il proseguire
tu non sai che per averti ho rinunciato a tutto il resto
e rientriamo ora è meglio
tieni stretta la mia mano che ti guido fino a casa.
Proseguiva poi più calma: ogni madre è la memoria
di quel Cristo che si dice, ma nel fatto è quella madre
che nell’ombra resta e muore
che patisce la scomparsa
ferma ai piedi di ogni monte…