Tako stisnjena
stisnjena, da teče
kri, iz
glave, kot
zamašek na
steklenici:
stisnjena v
dihanje,
v tek
(noge
bele kot gaza,
kot kreda).
* * *
Deklica v
posteljici, deklica
pod odejo,
v mehki
skorji iz kože,
ustrojene v
gozdu, rdeča,
kot opečena,
rdeča plavaš v
lastni krvi,
komaj spočeta, izplavljena
deklica.
* * *
V žametasti lupini
nósi maslo,
zmešan mamin sok,
kruh, njeno kožo,
nohte v
belem, urejene,
da jih ni prepoznati,
vino, skorajda že tvojo
kri,
nôsi kosce
tega, kar boš,
če te ne ustavi
volk.
* * *
Izgubi se, deklica
iz testa in masla,
rdeča kot jabolčni
olupek, postani spet
počasi kot moka,
mečava,
naj oči, srce,
raztapljajo se
v brezobličje,
vrni se sem,
v mamina
usta.
* * *
(Izpljunil jo je gozd,
neustrašno, okroglo v sebi:
jajce brez
razpok, s kompasom
namesto popka.)
* * *
Zakaj me
hočeš popeljati
skozi veje –
da se zapletajo
trepalnice, da se
odrgnejo
noge,
da bi se ogledoval
v moji koži –
milo, ki se
opereš
razpok, kotov in ur,
da bi mi izsesal
vodo luči iz
očesa.
* * *
Po póti
šivanke, s svojo
nitjo,
ki se že izteka
in te obroblja,
red, prava
smer, ki ti
reže
gležnje,
tako nežne.
* * *
Mrak suši
kaplje tvojega
diha:
vsa
oblost
sveta je tu
v postelji, na tem
krožniku
izhlapelih besed.
Iz italijanščine prevedla Amelia Kraigher.
Stretta così
stretta che esce
il sangue, di
testa, come
tappo di
bottiglia:
stretta
di respiri,
di corsa
(le gambe
bianche come garze,
come gessi).
***
Bimba nella
placenta, bimba
sotto coperta,
nella corteccia
morbida di pelle,
indurita dal
bosco, rossa
come scottata,
rossa che nuoti nel
tuo sangue,
appena fatta, bimba
qui scodellata.
***
Nel guscio-velluto
porta il burro,
succo mosso di mamma,
il pane, la sua pelle,
le unghie nel
bianco, fini,
che non si riconosca,
vino, quasi sangue
di te,
portati i pezzi
di come sarai
se non ti ferma
il lupo.
***
Perditi, bimba
di pasta e burro,
rosso-buccia di
mela, torna sempre
di piú di farina,
di polpa, gli
occhi, il cuore
che si sciolgano
informi,
ritorna qui
in bocca alla tua
mamma.
***
(Risputata dal bosco,
senza paura, tonda
di sé: un uovo senza
crepe, con una bussola
per ombelico.)
***
Perchè mi
vuoi passare
tra i rami –
che si impigliano
ciglia, che si
scheggiano
gambe,
per specchiarti
nella mia pelle –
sapone, che ti
lavi di
crepe, angoli e ore,
per succhiarmi l’acqua
di luce dall’
occhio.
***
Per la strada
dell’ago, col
tuo filo
che già passa
e ti fa orlo,
ordine, retta
via, che ti
sega alle
caviglie,
così fine.
***
Il buio secca
le gocce al tuo
respiro:
tutto
il tondo del
mondo è qui
nel letto, quel
piatto di
parole evaporate.