Zapisujem si dogodke,
zime so neke vrste slapovi
in to ne zveni nesmiselno.
Tatovi so kot
nepremičen ribnik, v katerem
izginjajo predmeti. Toda besede
so tako slabe kot oni,
zastirajo naju in na zadnji postaji
ti moram odgovoriti:
ničesar nimam, izginilo je.
Greva k tej hiši,
ki je bila zgrajena na kraju, kjer je vrt.
Spomnim se vetra, ki
je upogibal veje, nekje sem si zabeležil
ta veter in zdaj se v moje misli zapleta
drgetajoča vejica leske,
ziblje se kot omamljena jegulja.
Veje namesto tal,
krošnja namesto stropa, spalnica,
polna mrzlih in vlažnih listov.
Tu je zdaj prazno, hiša je izgubila zobe,
dlesni so se omehčale in mišice drgetajo,
rosa se spušča na nezdravo kožo.
Linolej izgublja lesk in
se prebuja ponoči, ko se krči in poka.
Okolica je slaba in slabi so uradi,
slabo je vreme in slabo so izbrane besede, da bi
lahko z njimi opisala to stanje - krik orla,
ki ga je posnel ornitolog, njegov
glas je kot ivje.
Imam suh jezik in nočem
drdrati molitev. Še do vratc
ne dospeva, ko
spremeniva načrt. Bolje je ostati
tukaj. In gledati, kako na sosednji
parceli kopljejo temelje.
iz poljščine prevedel Klemen Pisk
Zapisuję zdarzenia
zimy są rodzajem wodospadu
i nie brzmi to absurdalnie.
Złodzieje wydają się
nieruchomym stawem, w którym
znikają przedmioty. Ale słowa
dzieją się tak źle jak oni,
zgarniają nas i na pętli
muszę ci odpowiedzieć:
nic nie mam, zniknęło.
Idziemy do tego domu
który zbudowano na miejscu ogrodu.
Pamiętam wiatr, który
wyginał gałęzie, gdzieś zapisałem
ten wiatr i teraz plącze się w umyśle
drgająca witka leszczyny,
ruchliwa jak oszołomiony węgorz.
Zamiast podłogi gałęzie,
konar zamiast sufitu, sypialnia
pełna zimnych i wilgotnych liści.
Teraz jest tu pusto, dom stracił zęby
dziąsła rozmiękły i mięśnie drżą,
rosa osadza się na niezdrowej skórze.
Linoleum traci połysk za dnia i
budzi się nocą, kurcząc i pękając.
Dzielnica jest zła i złe są urzędy,
zła pogoda i źle dobrane słowa by
opisać ten stan - krzyk orlika
nagrany przez ornitologa, jego
głos jak szron.
Mam suchy język i nie chcę
klepać modlitw. Nawet nie
dochodzimy do furtki, kiedy
zmieniam plan. Lepiej zostać
tutaj. Patrzeć jak na sąsiedniej
parceli kopią fundamenty.