Dušan Šarotar

Zdaj, ko se je vse pomirilo, kot med brati, in so še zadnje ptice
odletele daleč v notranjost dežele, je vse izgledalo še bolj
neresnično. Mak je cvetel sredi nepokošenih akacijevih gajev,
kamen je žarel v zgodnje poletnem soncu, čebele so se pasle v
bezgovih cvetovih in voda v pozabljenem potoku je vztrajno
odtekala v neznano. Vse je bilo kot vedno, pa vendar; v tistem
drobnem sivem oblaku, ki je lebdel v opoldanskem zatišju, je bilo
nekaj, kar je moralo zmotiti pozorno oko. Vsa ta navidezna
privzdignjenost, lažna odsotnost, ki je bila vrisana v to prelepo
krajino, je pričala o bolečini, o tem, da je človek, ki je ustvaril te
popolne barve, osamljen.

Topo in enakomerno trkanje je najprej zmotilo brezdomca, ki je
ležal v jelenjih jaslih na robu gozda, potem je zastala roka fantu, ki
je skrivoma božal svojo ljubo, v hiši na samem se je otrok stisnil v
kot postelje in poslušal srček plišasti lutki, nekdo se je naježil, ko je
v spalni srajci stopil na dvorišče scat, topo in enakomerno trkanje
je zmotilo starega Juda, ko je sanjal o prazničnem kruhu, lovec, ki
se je odpravljal na prepovedan lov, je odložil puško, župnik, ki bi
kmalu moral vstati, si je v strahu, da se je pokvarila cerkvena ura,
pokril glavo z mašnim gvantom, tudi bolni in potrebni počitka so
se prestrašeni zbujali, misleč, da se bliža zadnja ura, v kavarni se je
dvignila zadnja druščina, ki je prepila noč, ter ob topem in
enakomernem trkanju obstala sredi zdravice kot vkopana, bilo je
tik pred zoro, še preden je pek potegnil iz peči zadnji hlebec, v
trenutku, ko je skopa svetloba posivila nebo, takrat je nekdo
prepoznal topo in enakomerno trkanje in rekel, nekdo kleplje
koso.

Stari so znali praviti, da je tukaj nekoč, ko so bile še zime bele, ostre
in globoke, zavijal svilen veter, ki je vzel k sebi vse, ki so gazili čez
belo ravnino, ter da so takrat, ko so tukaj še bila dolga, vroča in
visoka poletja, da je ponoči žarela zemlja, tukaj pihale suhe sape, ki
so izsušile vsako grlo. Tudi pomlad je imela svoj značilen veter, ki
je nosil nevidno življenje čez travnike in gozdove, da je orosil
vsako oko in raznežil srce, o poznem jesenskem vetru so znali
govoriti še posebej slikovito, to je bil tisti šelesteč veter, ki je nosil
vonj izobilja, opitosti in hkrati že tudi zamiranja, sanj in trohnenja.
Zdaj, ko domišljija starih, zadnjih, ki so še zmogli zgolj z nekaj
besedami pričarati rojstvo in smrt, vznesenost in še posebej tisto
nedoumljivo ter otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu
teku reke, neustavljivo ugaša, zdaj z njimi izginja tudi občutek za
veter. Le še redki, če sploh še kdo, zmorejo prisluhniti temu vedno
bolj enoličnemu in brezimnemu zamahu vetra, ki brezupno išče
duše, da bi v njih ponovno zazvenel.

Ko te ni in se le redko vračaš, imaš občutek, da se tukaj nikoli nič
ne spremeni. Še vedno čutiš nekdanji veter, ki je ob nedeljah zibal
balone, raznašal vonj kuhane koruze in medenjakov, za staro
cerkvijo. V sebi nosiš podobe duhovitih starcev in iskrivih oči ženic
v staromodnih bluzah. Njihove stisnjene, olesenele dlani čuvajo
drobne torbice, v katerih hranijo dinar za mašo in še enega za
sladkorno peno. Osamljene tete se čudijo otrokom, ki se
razposajeno lovijo med množico, zbrano, da prisluhne pridigi. Ob
cesti na drugi strani stojijo stojnice s črnimi oblekami, vodnimi
pištolami, plastičnim nakitom ter urami na baterije. Za pulti stojijo
pražnje oblečeni cigani s cigaretami v ustih in preštevajo denar. Iz
zvočnikov, obešenih po drevesih, se kmalu zasliši enoličen glas, ki
nikogar ne zmoti, med tem ko pogleduje za otrokom, ki se je
zgubil v množici. V prvi vrsti nekdo joče za umrlim svojcem, na
drugi strani stojijo moški pod drevesom in žulijo pivo, za cerkvijo
se sramežljivo spogledujejo fantje z dekleti iz sosednje vasi, visoko
v zvoniku posedajo golobi in kimajo z drobnimi glavami, kot da bi
edini razumeli besede, ki jih proti nebu nosi veter.

Tukaj ni nobenega odmeva, tukaj se nič ne vrača. Tukaj se vse le
počasi seli proti horizontu. Le včasih se še komu zareče, da je videl,
kako se reka zaustavlja, upočasnjuje svoj večni tok, ter za trenutek,
kot bi pomišljala, obrača proti toku. Tam se potem, tako pravijo,
delajo vrtinci. Vse kar je bilo zgoraj, lesketanje svetlobe, sence
oblakov, potegne navzdol, proti temnemu in hladnemu dnu. Tisto,
kar pa je reka dolgo nosila in skrivala v sebi, pa nenadoma splava
na površje. Tisti, ki so bili kdaj priče tej lepoti, vedo, da morajo o
tem molčati.