Nakupovalci

Brskaš po policah. Lep zasnežen jogurt –
lonček, ki vsebuje sneg, si misliš.
Kaj si misli dekle, ki ga tudi kupuje?
Misli na belo mleko, na kri,
ki prekriva dno lončka in njenega življenja?
Kaj pa starec? Kaj pa on? Je pomislil na vojno,
ko je snežil strah in se strdil v smrtno pokrajino?
Brskaš po policah. Razkošna čokolada –
lahko bi se namazal z njo in postal temen
kot arabska lepotica, črn kot Himba.
A tudi fantu na levi prinaša to misel?
Na kaj misliš, fant? Na telo ženske ali
na telo čokolade, ki bi jo lizal s telesa ženske?
In kako strastno namaka svoje oči tista ženska v čokolado.
Zakaj polaga svoj pogled vanjo?
Zakaj osvaja riž, ki je v njej?
Zakaj niža ceno z jezikom denarnice?
Zakaj jo hoče in noče obenem?
Brskaš po policah. In polniš vozičke.
In jih odrivaš proč, a se vrnejo.
Pokličejo te. In ti pritečeš in kupuješ.
In pri blagajni se ti denarnica sumljivo
raztegne, stanjša, posuši in pade,
kot jesenski list, ki ga odtrga veter z veje.
In te prodajalka lepo pogleda in ker se med nakupom s svojim vozičkom
nisi v nikogar zaletel,
dobiš še srebrno nalepko za brezplačno parkiranje
prihodnjič.