Histerični nakupovalec

Ni ti iti vanjo. V trgovino. V vrsto ljudi.
V tebi je gibanje nemira, histerična želatina v vratu.
Gosti znoj se poliva po redki koži.
Zapreš se. Vrti se ti. Ploščice so v gibanju. Proti tebi leze stena.
Zlomi se hrbet neke straniščne školjke. Nekaj zakašlja.
Nekaj zakašlja na dvoje in se otiplje z odprtimi usti:
tvoj obraz – prestrašen, izkrivljen, mehek v točki, ki je neotipljiva.
Primeš se za kljuko. V roke stečejo opisi skrite groze.
Ni ti iti vanjo, a greš.
Nekaj moraš kupiti. Nekaj nujno potrebuješ.
Nekaj na polici. Nekaj tam, notri, v vrtoglavici prostora.
Vstopiš. Ploščice bolščijo vate. Ni ti iti naprej.
Ni ti iti – biti tu.
V nohtih čutiš razhajanje. Stečeš kot beli pesek po vseh kosteh.
Ne moreš do konca vdihniti. Ne moreš od začetka.
Pohitiš do police. Vse miglja, vrti se.
Veke se stisnejo do zob, zobje se oklenejo drugih zob.
Utrip srca spolzi kot lak po lesu.
In končno prideš do svoje police.
Tu je to, kar nujno potrebuješ. Tu je …
Vzameš. Greš k blagajni, v vrsto, kjer ni nikogar.
Stečeš ven, do prvega ovinka, in sedeš nase …
… in v rokah držiš, kar si kupil,
kar nujno potrebuješ že od rojstva:
ponaredek Munchovega Krika z zlatim okvirjem za na steno.