Nekater se zbudijo, nekateri ne.
Naslonjeni na komolce kot,
da želijo vsak hip nekaj
zelo pomembnega povedati, ponovno zaspijo.
Nekateri odprejo vrata, prepih
ugasne oljenko. Cvrči.
Vžigalice in vžigalniki žarijo.
Tisti, ki bo nov se vstraši
belih črk, ki se tedaj zableščijo
na sajastih zidovih.
Tisti, ki bo nov obstoji in bere:
"Ne dovoli, da te objema
ženska, z malimi prsmi!"
Tisti ki bo nov pomisli na svojo
ženo, bere dalje
dokler ne dogori vžigalica do nohtov:
"Človeška glava ni konzerva!"
Nekateri se takrat zbudijo, nekateri ne
Tisti zbujeni se v mrzlici opotekajo.
Med ruševinami, lomijo veje,
a tudi sami so veje na katerih visijo glave,
osojene na smrt.
Vseeno jim je, sprašujejo,
če ima še kdo kak cigaret.
Prevod: Maja Petrović
Neki se probude, a neki ne.
Nalakćeni, kao da
svaki čas hoće nešto
važno da kažu, ponovno zaspu.
Neki vrata otvore, propuh
uljanicu utrne, žižak cvrči,
sijevaju šibice i upaljači:
Ko bude novi, prepadne se
bijelih slova što sijevnu
tad sa garavih zidova.
Ko bude novi stane pa čita.
"Ne dozvoli da te grli
žena s malim sisama!"
Ko bude novi, na svoju
ženu pomisli, čita dalje dok
šibica do nokata ne dogori:
"Ljudska glava nije konzerva!"
Neki se onda probude, neki ne.
Ovi budni u drhtavici med
ruševinom posrću, lome grane
a i sami su grane na kojim vise
na smrt osuđene glave, i
svejedno im je i išču cigare.