1.
Padli angeli besed tavajo med policami
za hitro hrano. Nespečni si v vitrinskem odsevu
popravljajo ponošeno gloriolo.
Šepetajo gesla, a prestrašen prodajalec,
svež iz Tomska, molče vrača drobiž.
Hej, gospa Ahmatova, gospod Frost, kako sta si bila
tuja tam na dači! Dajta, zdaj in tukaj,
znova vaju predstavim: to je Anna, to je Robert.
V hipu si bosta segla v vokale,
vzdihnila in se odpravila na parkirišče
iskat spomlad z zeleno pričesko,
zadnjič videno v Vermontu, še premraženo od
vrtoglavega skoka v Nevo.
Ti moja Amerika, v tvojem loncu se kuham,
bob ob bobu. Lupina postaja krhka, celo
mezinčka se zapletata v klepet.
Ure režem prečno na vlakna,
plavam, ribica začetnica, v obljubljeno bodočnost.
2.
Grem se, obredno, igrico korenin.
Hlastam za vsakim atomčkom pripadnosti,
ko se zapletam v pogovor.
Genski klobčič zalučan dol
po dvosteznem kegljišču,
stare mame in dedki kar
popadajo vznak.
Po kosilu, ko vsak hrusta svoj
biškot usode, si na hitrico
z lesenimi palčicami
spletem novo podobo.
Ne glej name tako zviška, Anna,
saj si rekla srce na srce ni prikovano.
Ne vem kaj počnete tam na severnih vzporednikih
z obrabljenim tkivom. Tukaj se stvari
mečejo stran.
3.
Na parkirišču avtomobilska zarota.
Potuhnjeno vozilo se igra skrivalnice.
Podolgem in počez brusim
podplate, da gorijo pljuča.
O ja, Robert, morala bi izbrati pot
manj potovano. Kaj ko se me asfalt
oprijema kot par rokavic. Palec na aveniji,
kazalec potuje k oceanu. Namesto cestne karte
so mi na sopotniškem sedežu
pustili knjigo. Tam se v rimah
pobirajo jabolka, borovnice.
Vzamem vse, kar mi ponudijo,
od solz do slanih arašidov.
Olika povezana v šopek. Takoj razpnem
dobro voljo nad seboj. Vsak, ki
pristopi pod streho, navdušeno kima,
da se mi bodice, dive srednjeevropskih dramoletov,
zataknejo v grlu.
4.
Hej, vidva, za trenutek se ozrita name,
preden zdrvim s knjigo
v naročju v tunel.
Besede, luč nad
zasilnim izhodom.
Vidva tam v mikavnem onstranstvu,
kjer se skozi monokle strmi na
nas, mravljice, in nam smodi
voljo, odprita jambsko kitico,
lahko tudi kakšno s šibko rimo.
Samo da se malo zleknem
v nenaglašen zlog, v sredini verza.
Kajti spi se mi tukaj na plastičnem
stolu, roke polne robe,
čakajoč blagajničarja,
ki v nekem indijskem jeziku
nepretrgoma momlja v telefon.
5.
Gremo v simfonijo. Ja,
pojdimo v simfonijo, da se
Šostakovič zapodi, tour de force,
skozi sluhovod, zbeza metre
konzerviranega smeha,
tulce neštetih kriminalk z bobniča.
Da, gremo se malce drame,
kakor da nam gre za nohte,
kakor da smo temnopolti priseljenec,
ki se ob vsakem stražniku
oklene ponarejenih dokumentov.
O ja, nato pa, ribice moje,
zaplavajmo na kozarček.
Tuje naglase mehčamo z lojalnostjo,
dokler je kaj kisika. Za finale
kakor crescendo bo gotovo kdo pristavil:
saj ni tako slabo tukaj.
