András Gerevich

Ohladilo se je in stemnilo, čakal sem te

po najinem prepiru: na Blahi sem se spogledoval

z vsakim tramvajem, ki so kar odhajali in

postajali čedalje bolj enaki, množica

me je živcirala. Zeblo me je že. Samo da bi te lahko objel,

sem si mislil, vse bi pozabil.

Že je bilo vseeno, ko je začelo snežiti.

Po vsem telesu sem čutil, kako zmrzuje,

končno sem se pomiril, z vrečkami sem odkorakal

po snegu domov. Maslo si pustil na kuhinjski mizi,

napol pojeden sendvič poleg računalnika,

blatne sledi so vodile od balkonskih vrat

proti kopalnici. Pobrisal sem jih, pomil posodo,

vmes sem si prižgal glasbo. Okrasil sem

drevo še preden sem se ulegel in vznemirjen čakal,

da me napadeš, ko užaljeno prideš domov.

 

 Prevedla Gabriella Gaál