András Gerevich

V knjigi pravljic je kraljevič

vedno našel kraljično,

včasih šiviljo,

kot je dedek babico,

oče mater, Romeo Julijo.

Leta sem rabil, da sem odkril,

v resničnosti je mali princ

včasih ljubil kočijaškega fanta

in kakšnega mojega strica

niso nikoli videli z žensko.

Niso me pripravili za življenje.

Tudi to je kot Dedek Mraz

iz veselja stkano razočaranje. Pravljica.

In najmočnejši, tako kot pri skrivalnici,

zmaga tudi, čeprav goljufa.

Prevedla Gabriella Gaál

Lupiš krompir na bregu Bodroga,

medtem ko sekam drva na kup,

vsevprek pripoveduješ, smeješ se,

ritem sekire meri najin čas.

Kovački in rjave penice čivkajo

v ščavju. Kot mirna ribiča

se usedeva. Rad bi stisnil

toplo ptičje telo, otepanje.

Kot na koncu napetega laksa

riba, ki  se upira vlečenju,

se ne predaš mojemu objemu,

ko ne izpustim tvojega telesa.

Padeva drug na drugega, s peskom

se mi napolnijo usta, ogenj ugasne.

Kot riba v črva,

ugriznem tvojo prsno bradavico.

Prevedla Gabriella Gaál

Kakav sem kapnil v morje

in opazoval, kako se sladka rjava pika raztaplja

v prosojnem, slanem miru Jadrana

in čez trenutek dokončno izgine.

Danes sem star toliko dni,

je rekla mama, ko sva pozajtrkovala,

kot je bil oče na dan svoje smrti.

S skale sem na glavo skočil v vodo.

Lani sem do dneva točno vedel tudi jaz,

ker sem tedne prej izračunal,

kdaj sem bil star toliko dni,

kot je bil oče, ko sem se rodil.

Bil je dolgočasen dan, sreda,

zjutraj sva v postelji srebala kavo,

brada me je pikala, ko sem te poljubil,

kot zavest v meni, da ne bo nikogar,

ki bi znova obrnil peščeno uro.

Prevedla Gabriella Gaál

Zaradi te sem te peljal v Firence –

je oče pokazal na Boticellijevo Venero.

Tak je bil tvoj oče, ko me je vzel –

 se je mati ustavila pred kipom Davida.

Desetleten sem se rad plazil le

po stolpih, ruševinah, skalah,

tekal sem gor po polžastih stopnicah

in v krogu po kupoli katedrale.

Saj je oče popolnoma drugačen, sem si mislil,

bolj star, debel, bolj kosmat,

toda jaz bom tak, ko bom velik.

Oče se spomni mojega začudenja: Zaradi te?

A ko vidim Davidov kip,

se pubertetniško zmedem.

Prevedla Gabriella Gaál

Strast je ozko, postano stanovanje,

glasno od prometa glavne ceste,

parfumi v vrsti pred ogledalom,

a hladilnik je prazen, kljuka se lepi.

Ta strast je dom najlepšega moškega,

ki ga nikoli ne najdeš doma,

ker spi v stanovanjih drugih moških,

vendar zapeljuje s stotih fotografij.

Nalepi mednje svoje slike,

nosi njegove spodnjice, zlezi v posteljo,

vzemi njegov priimek – če se priseliš,

si lahko samo kos pohištva.

Prevedla Gabriella Gaál

V nedeljo smo pobegnili v gozd igrat se:

tekli smo, v glavi mi je šumelo od ščebetanja,

čebele in hrošči so brenčali okoli mojega obraza;

skrili smo se za debla in grmovje,

da bi oprezali za sprehajalci.

Sonce je zeleno sijalo med trepetavimi krošnjami,

lovili smo se in postali razbojniki;

preplezali smo skale: bil sem močnejši

kot kamen, hitrejši kot kuščar, spretnejši.

Toda pulover se je strgal, v ustih sem imel pesek.

Vsak moj korak se je do kolen pogreznil v listje:

mrgolelo je mravelj, skoraj se je premikalo,

in pokalo, kot bi se lobanje jate mrtvih

ptic drobile pod listjem –

vrgel sem se vanj, čeprav sem se bal.

Naj me v njem skrije tema, pod njim sem čutil

vlažno zemljo, njen surovi vonj. Zeblo me je in

vstal sem, sneg se mi je topil na obrazu,

pronical pod obleko. Zmrznil mi je na koži,

stisnil me je in moje telo je postalo sneg.

Prevedla Gabriella Gaál

Ob zori sem napol pijan, smrdeč po dimu

vstopil v cerkev, izčrpan

po prekrokani, pretrepetani noči

sem pokleknil med palme pred Kristusom.

Kot mladeniču mi je bilo tako lepo iti

v cerkev, ko je bila prazna in nema,

in moliti za pravo ljubezen.

Naskrivaj sem bil zaljubljen

v najboljšega prijatelja – paralo, rezalo me je,

tako sem si želel moškega v njem.

Danes pri cerkvenih vhodnih vratih

ne pridem dlje od rešetk,

moj molk v zavijanju avtomobilskega alarma

zveni kot kovina, rožlja kot cimbale.

Prevedla Gabriella Gaál

Ohladilo se je in stemnilo, čakal sem te

po najinem prepiru: na Blahi sem se spogledoval

z vsakim tramvajem, ki so kar odhajali in

postajali čedalje bolj enaki, množica

me je živcirala. Zeblo me je že. Samo da bi te lahko objel,

sem si mislil, vse bi pozabil.

Že je bilo vseeno, ko je začelo snežiti.

Po vsem telesu sem čutil, kako zmrzuje,

končno sem se pomiril, z vrečkami sem odkorakal

po snegu domov. Maslo si pustil na kuhinjski mizi,

napol pojeden sendvič poleg računalnika,

blatne sledi so vodile od balkonskih vrat

proti kopalnici. Pobrisal sem jih, pomil posodo,

vmes sem si prižgal glasbo. Okrasil sem

drevo še preden sem se ulegel in vznemirjen čakal,

da me napadeš, ko užaljeno prideš domov.

 Prevedla Gabriella Gaál

Kot morje pod ladjo

se premika postelja z nama,

tvoj vonj je še tuj kot

pristanišče rudarjevemu nosu.

Kot voda k telesu se privijem

k tvoji koži. Kot ribe v oceanu

se v meni nemirno premika

vsaka celica. Ladijska sirena zatuli,

pretrga se napeti laks,

ribiška mreža se zatakne v čer.

Mornarske roke se bleščijo

v vibrirajočem soju reflektorja:

ritmično škripa in slepi

svetilnik. Galebi

trgajo pošast na vodi:

svoje telo grize in jé.

Ladijski trup se razpolovi,

drobne trske desk prebodejo

kožo z vseh smeri,

olje se razlije po vodi.

Prevedla Gabriella Gaál

Vklapljam in izklapljam radiator:

ponoči včasih še zmrzuje,

čeprav v vrtu že cvetijo rože,

rumene in vijolične in pisane,

kot razmetani čokoladni papirčki,

kot oglasi v telefonski govorilnici,

izložbe v nakupovalnih centrih,

kot v soboto zvečer na Old Compton Streetu

med objemajočimi se moškimi povorka Krišne,

ko se v luči zlivajo rdeča, rumena in zelena

in iz barov hrumi glasba.

Sam pijem kavo in kar obstrmim,

kako neskončno obliko dobi lepota

v moških očeh, obrazih, telesih,

rad bi poljubil tvojo bradavico,

popek, rad bi zakopal obraz v tvoje

bujne lase, na jeziku okušal okus večerje,

čeprav še tega ne vem,

ali imaš rad ženske ali mene.

Prevedla Gabriella Gaál

»Včasih se prebudim iz sanj

in ne vem, kaj sem,

star ali mlad, fant ali dekle.

Moram se dotakniti samega sebe:

prepoteno telo v vlažni postelji

je edina gotovost.«

Terezias mi sedi nasproti,

psa sprehaja po Tabánu,

spočila sva se na neki klopi.

»Ali je temno ali svetlo,

je že davno vseeno. Notranja

ura, ki je poznala del dneva, se je ustavila.

Že dolgo ne živim v sedanjosti,

samo še v prerokbah in mitih;

tudi na ulici zablodim.«

Prižge si cigareto in

počoha psa za ušesi. »András,

ko bi vsaj enkrat lahko povedal...

Kajti v sanjah sem vedno ženska,

divja in privlačna, nedosegljiva,

ki vanjo strmijo moški.

V sanjah se igram s svojimi

prsmi, koža je mehka in nežna.

V sanjah vibrirajo svetlobe.«

Z belo palico se praska po gležnju,

na roki, na obrazu se mu lušči koža.

Pes je našel ježa.

Vzdihne, pljune, zastrmi se.

»Če ti je všeč, da si moški,

pazi, ker je možno, da boš ženska,

tako tanka je črta med obema.

Nisem vedel, če bi zanosil,

bi lahko bil ženska in mati.«

Prevedla Gabriella Gaál