kaj je bilo moje življenje, dokler ga ni nekega dne
zburilo prhutanje kril, ko se je znenada na obzorju
spenila ptica?
Koliko svojega telesa sem poselil dotlej? Telo
mladega fanta, sušično raščeno, ki je hodilo v
gmajno, samotno in trpko od brinja, ki je hodilo
v breg, strm in bohoten od trt in rajskih sadežev,
prepadno zevajoč nad veliko sinjino.
Potem znenada ptica.
Morda je bil to najprej galeb, leteč bel cvet nejasnih
obrisov v daljavi, ali ptič iz pravljičnih maminih
pripovedi, ptič, ki sem ga nosil v gnezdo spanja
pod noč, da se je v sanjah razbohotil in obdal z
najčudovitejšim perjem, neslutenih oblik in barv.
Vsekakor ni bil ptič domačin, vrabec z domačega
napušča, sinica v brajdi, kos iz grmičja v vrtu ali
kateri izmed dolge vrste škorcev, ki so se zbirali na
slemenu sosedove strehe na jesen ali na pomlad,
kaj vem, morda celo pozimi, ko je velo hladno čez
borjač in je njihovo prepirljivo ščebetanje grelo
dušo.
Toliko pa ga le ni bilo, da bi se lahko kateri od
njih prelevil v tisto ptico na obzorju, ki sem jo
sprva bolj občutil, kot videl, a je postajala iz dneva
v dan jasnejša, iz dneva v dan drugačna, včasih
milejša, včasih strašljivih oblik. Kakor klic v
življenje, kakor strah pred prvim korakom, kakor
želja, da bi izrekel besedo, ki bi jo ljudje slišali in
razumeli. Besedo iz kruha, besedo iz prsti, besedo iz
globočine sinjega prepada z odsevom neba.
Poselil sem telo mladega fanta do zadnjega vlakna.
Od takrat mi je, da bi moral leteti.
