belo, ki te ljubim, ki si moja strast
belo, ki se vlečeš kakor dolgi venci pene v reki
ki prehajaš od izliva do prav suhe, tanke
skorje, luskajoče, belo v kredi, v ognju
belo v spuščanju vse niže, globlje
ob napetosti telesa, ki vse raste, sloko
v ritumu sužnjev, starih poganjalcev ladij
v znoju, ki kar teče, belo kot preklete
pripovedke in pasti o koncu, kot strojenst sivega
pepela, lahen nočni veter, belo v skrajnem dviganju
membrane, ko se roka komaj dvigne in oko
zaznava sence, ko telo ne more več držati
le še trese svoje ude, bela kri, bel mesec
dolgo hlipanje v pomladi, kje si belo, da zajamem
te v dlani, da ne izigneš skozi prste
v pore, v zemljo, v veter, kje je tvoje belo
kje ta samost v izhlapevanju, iz tu, iz zdaj
vzemi belo, pridi, zaobjemi v sebe me
prelij kot voda, bela, suha.
v televonu le sopenje drugih, strastnih kriki
in ostajaš kakor vedno, še
tedaj, ko v brzenju si slepil se -
miren zlagaš misli, kdaj sadiš
drevo, žival rediš in ne upaš, da
bo še kaj več iz tega, kakor konec
drevo se vzpne, podre na tvoja pleča
žival prevzame se, ugrizne v roko
več ne pričakuj - bitje te objame
ali veš, da nisi ti njen cilj
le svoj strah odganja, škorenj
svoj namen opravlja, puška svojo sanjo
v telefonu smrtni kriki, v rokah
spretene vrvi, v goltancu prazen stavek
miren si, v nalivu, v soncu, vidiš
da ozvezdja se brez nas pomikajo v daljavo
da čarobna gesla sama mešajo možgane.
kakšne so vezi, ki jih ustvarjaš, kakšne
korenine, nič ni, nič, vse gre mimo
in tvoj jezik je brez haska, tvoj nasmeh brez sreče
ves obupan, z grozo bivanja, iskanja
zdaj se ti razkrila je resnična slika
ko odstranil si plasti stoletij, in pod njimi
vse neskončno beganje prek polij, prek gozdov
iskanje hrane in telesnih stikov
ter samota, ko te blisk požene v dir
ko neznana ljudstva ti sledijo s kopji
in te toča kamenja podira k tlom
vsega v brazgotinah, še želečega živeti
gledati skrivnostne ptice, ki leté nad barjem
se čuditi slokim srnam, jih loviti
čútiti mehkobo blata na nogah in ljubiti
ženske, moške, dvigat otroke
ne še vsega tega pozabiti
ne prenehati drseti z ene zemlje
z enega telesa nekam stran, drugam
ves čas sam. ko ti je pokrajina neznana
in pbraze prvič vidiš - sam, resničen, brez laži.