Azad Ziya Eren

Vladarjev draguljar.

Iz jame dragih tablic

v koreninah gozda

prinaša ognjeno plast božjega mozaika

na to zemljo, ki predstavlja kdove čigav dom.

Svoje jezike izteguje proti soncu,

ki radodarno dovoljuje, da hrbti skal vsrkavajo njegovo svetlobo.

Greje zlato kri, ki se hladi v trebuhu mrličev.

Na skupni strani podrejenosti in oblasti ... 

 

Pomen nima narodnosti. Z jeziki duše potuje. Beseda pa s tišinami barv. In beseda nima zadržkov pred tem, da bi uničila to potovanje. Jezdec se z njenim pomenom dviguje proti vetru. Nikjer, tu, tam in vsepovsod. Če je jezik orodje, ga predstavljata nož in rudarjeva svetilka. Pomen povija jezik kot megla in sirena v megli. Kramp, prodorna jazzovska glasba in iskra v temi. Beseda se še enkrat udejstvi v vseh konicah miselne dlani. Besede tankega reza zmanjšujejo učinek morfina in čuvajo gorsko stezico. Pritiskajo na neizrečeno. Neizmerna napetost duha se resnično nahaja v telesih jezika. To je nedvomno učinkovita zvijača, ki prikazuje vse, kar je popolnoma povezano z naravo. Misel onstran znanja je zdaj združena v eno in s svojim lastnim bistvom nabira prozornost orkana. Razkriva se v podobi človeka, ki ne more prenehati s petjem hvalnice slepoti. S tisočkratnim sožitjem neskončnosti in obzorja pripravljenosti, ki ga narekuje čaščenje neskončnosti, napolnita besedo osuplost in hvaležnost. A pred tem: suro beline vsepovsod berejo v tišini. In razsvetljujejo morja lahkotnosti. Čeprav bitje ne ustavi slapa, ga prevzame občudovanje, ki se po hvalnici razpuhti. Prišepetava mi, da so nadaljevanje obstoja skozi čas, popolnost nadaljevanja in moja zavest lepote, ki sem jih izgubil; bogovi sami sejejo ljubosumje in ne verjamejo v vero. Vera, povedano preprosto,  z veliko popolnostjo teče po koži kamna čustev in se po-is-toveti z njim. To je sreča. Neopisljiv občutek. V rudniku, na katerega opozarjajo leta branja duševnih strani. V podobi starega in zgubanega boga, izklesanega v ametistni blok     

 

Mehko se dotakne svetloba praznine.

Bit in bistvo.

Z vodo dvojčico, ki jo rečni kamen prinaša na breg,

se ženska nenadoma prelevi v slap,

padajoč z vetra, ki množi vse dotakljivo.

Majhen otrok plava v božji maternici.

Tako začetek neskončnosti zaplahuta s perutmi.

Prav tako, spet in spet ...

Pomen najdragocenejše umetnine je utelešen v smrti

– s peskom resnice v očeh – navdihnjene z njeno zlohotnostjo.

Frontni vrtinec se je začel vrtinčiti mnogo pred življenjem.

 

V naših ponovno združenih dušah so napisane

bele zgodbe kamnov, bleščeče se v krvi, ki nam teče iz pete.

 

Porazgubljajoča se tema

močno izziva izraz obrazov in hrbtenice.

Ko se konji barbarov in Dariusa vrnejo k ruševinam.

Ko se vrnem v tisti skrivni kotiček, kjer prisluhnem srcu.

Veter je prinesel temo in smrt preroka.

Razkril absolutno resničnost snovi.

V globinah jeseni, nastanjeni v očeh,

se razprostira jezero krvi, ki ga je onesnažila usoda,

zapisana zato, da bi trpinčila dušo,

in ki v našem turobnem ogledalu odseva sonce svojega rodu.

 

Ah, mrlič ... Ah, mrlič ... Ah, mrlič!

Apostoli nam tiho sedejo na ramena.

Poljubijo koščenega preroka, ki živi v nas.

Zapičijo v nas svoje oči, ki človeka spravijo ob pamet.

Življenje, katerega izkušnje smo zdrobili v prah,

postane umazana luža, v kateri smo se umivali s skupno skledo.

 

Na ramo, katere gube sem pozorno pogladil, sem si nadel oklep.

Njegova usta, ki se ne bodo nikoli obrnila proti vam v zlu.

In čas, ki pušča samotnost potovanja na cestah,

ne bo mogel ugasniti svetlobe upanja, ki ga je prižgala ena sama beseda. 

 

Rekla si.

To je smrtna voda.

Dolge letne čase speča v naših trebuhih

in čakajoča, da jo razdvoji razbeljeno žezlo.

Rekla si.

Prah, nabran na kopitih ranjenih konjev,

nedvomno predstavlja krvno lusko nekoga izmed nas.

Prišlec, ki ga je prinesla njegova senca,

išče v vodnjaku izgubljeno praznino.

Rekla si.

Vlažne oči duše, ki je videla dno.

To so gotovo otroški kamni vseh nas,

ki nam čas šili ustnice.

 

Ubijali so. Udarjali. Izganjali.

Neke petkove noči na koncu vrvi.

Smrt loči dež, padajoč na človekov tilnik, od njegovih kosti.

Obrne cvetne liste proti soncu kot narobe obrnjen tulipan z lepega obraza.  

Naj se tisti, ki se bo vrnil z lepega obraza, vrne kot kdor koli,

v najlepšem trenutku letnega časa bo obogatil zemljo.

 

Sedel sem na opečnat podzidek hiše,

da bi našel praznino brez dna, ki sem jo pustil tam.

Opeka je zašepetala:

ta velikanska praznina, ki ostane v otroški neskončnosti,

zamenja svoj kožuh in odide daleč stran,

da vam ne bi izdala svojih misli.

Konice njenih prstov vonjajo po morju.

Nato se skrijete in prekolnete tempelj solz, kamor ste se zatekli

v nočeh, zaznamovanih z drevesi spominov. 

 

Nekega dne proti jutru, ko se boste sklonili, da bi se skrili,

bo praznina v vas stkala vez z mrličevim srcem dvojčkom.

In v njegovih globinah opazila neko senco.

Tam, pri zahrbtnem nasmešku.

Pod plastjo besed

spi na tisoče mrtvih barbarskih teles.

Na şahmeranu,[1] s preobrazbo speče gore.

Z zgodbo o umazanih srajcah ljudi z luskavo kožo

tisti, ki se borijo za to, da bi zadostili svojemu pohlepu,

novega dne prebudijo bleščeče zvezde v vesolju, ki niso oblite s krvjo.

In vse ženske na svetu, ki trpijo bolečine.

 

Medtem ko bodo tujega bojevnika rezali na tujem dvorišču,

vam bodo te ženske izročile leopardovo iskreno srce. 

In ostale bodo obljube,

ki bodo še dolga stoletja odmevale v jami obžalovanja ... 

 

I

 

Konjenik, ki je premagal Kaspijsko morje in ostra podnebja,

bo v ljubezni do Nila združil vrtove sveta

in udomačil krilate bike Korsabadske palače.

 

Aleksander, ki meša znoj, apno in mulj  z jeklom,

bo med sprevodom razplamtel pepelnati pomen polmraka.

Pisec bo zaspal v šotoru kakijeve barve, ki sta ga postavili kri in mesečina,

in ob perzijski fontani umrl po želji El Roia.

Med zimskimi viharji bo izvedel,

da gorjanci nimajo boljšega prijatelja od skal.

 

Huritski bog na prestolu, ki se ga dotikamo,

med prazniki svetnikov, ki smo jih preizkusili z Mitanskim levom, 

vulkan prižge na živih svojo zlato fontano.

Noč zvezdnega dežja se pazljivo vtihotapi v nas.

 

Moreče dni segrevajočega se sveta prekinejo ljudje, pojoči žalostinke,

ki tkejo vesolje v ogrado tega, kar so videli.

V koprivnih očeh ljudi, zmletih v prah, se zrcali Rdeče morje.    

 

II

 

Na kupu zemlje vlažnih globin.

V labirintni jami smrti.

Tam hrepenimo po duši, da hitreje mine čas.

V gozdu, kjer človek zaliva človeka s krvjo sovražnosti,

ni mogoče najti niti kamenčka, ki bi širil bratstvo med ljudmi.

 

V posebnem duhu pomena, pripisanem snovi,

zremo v praznino grobov.

Morda vpad v sedelni torbi jezdeca,

morda pa pečatni prstan z vladarjevim obrazom na hrbtni strani,

bodo našli v jami kuščarja, ki s svojim repom vleče naše oči. 

Ponovno blagoslovljeni bodo nekega meglenega zgodnjega večera

med obredom čakanja opazili bližajočo se vojno.

 

Tegobe, ki nas tarejo, ne bodo pozabile Boreasovih besed.

 

V ogledalu jezera bolečine, kjer je nova vojna zloščila svoj oklep in se razdivjala.

V stepah, kjer korenina lomi vršičke druge korenine.

Nameravali smo ostati na najvišjem dvorišču sovraštva.

Nameravali smo napisati pesmi svobode,

sestavljene iz prvih glasov naših otrok.

 

Veter, vejoč skozi luknjo pločevinke, ki jo je zadela krogla,

bo pripihal in se materi kot sinov dih zapletel v lase.

Ko bo nastopil čas za to, da resnico pokoplje zemlja.

Sanjam so ostrigli črne lase, vendar vemo, da se ne bo razkrojil niti eden izmed njih. 

 

III

 

Vse se je začelo v lovišču.

Mojre so na fronti pognale svoje konje proti odločno tuleči praznini.

Z žafranovega polja, ki ga razsvetljuje zlata oljenka,

sta se ljubezen in bolečina, begajoči sem in tja, na istem travniku spustili na zemljo.

 

V očeh ujete živali, ki jo je sokol prinesel k sokolarju,

je svet videl vse bolečine, ki jih trpi.

 

Hropenju ranjenega leoparda se je pridružilo

hlipanje jezika, ki se je kot trava uklonil potopu tega, kar smo videli. 

 

IV

 

V razdelku kamna je zapisano,

da smrti ne predstavlja vboklina, temveč izboklina.

Skrivnostnost težav se je zasidrala pred ozko reko,

mi pa smo se pogreznili v spanec,

katerega črke so vetru dolga stoletja ostale neznanka.

Tiste, katerih usodo raztresajo po goličavi zlih demonov,

smo izročili v glinaste roke sorodnega plemena,

katerega kovina priznanja je bila pravkar postavljena v peč

in katere vrednost se topi v ognju draguljarja,

ter v beli ljubezni zašepetali proti stičišču dveh gora:

 

sneg se topi z dreves

v pasti zelenja in črtah hiše.

Medtem ko stopamo v progasto izvezeni tišini in pozabljamo,

ponovno umirajo vsi, ki smo jih z beležkami s potovanja po spominu

pustili pod livadami. 

 

V

 

V žepih okrvavljenih hlač,

s svetnico plevelnih oči.

V tihi noči, ko je na nas legla nočna mora.

Z besedami, drsečimi s pobočij,

nas je očarala puščava slapu.

Nam segla do rezervoarnih ust srca.

Vodni prah je bil velik kot gora, rjoveča v praznino.

Navdušeno smo podaljšali čas pretakanja solza pred njo.

Z jasnim obrazom našega očeta, ki se nam je zarisal na čelu,

smo se tam spet oklenili naše matere.

Bil je podeželski hrup brez Krima, 

v katerem ste spali v utripajočem srcu letnih časov.

Če je tako, zakaj so telesa, ki so še bolj veselo kot vrabec letala po zraku,

pustila, da jim je sonce stopilo krila?

 

Odpočil si je na zemlji stvari brez skrivnosti.

S peščico irisovih korenin in zanikanjem, trajajočim vse njegovo življenje.

Dolgoletnega Krezovega za-kla-da nisem prepoznal

in tudi ne mraza ljubkujočih ustnic.

Konji, po hrbtih katerih se sprehaja Zevs,

prelivajo kri iz Ahilove pete. 

 

VI

 

Kdo bo z nezakrpano zastavo prišel iz vojne,

ki jo telo, prelevljeno v harfo, bije s samim seboj?

Tvoje ozko življenje je enakovredno pobočju, nad katerim lebdi.

Nameraval sem ubesediti neskončnost noči.

Ostanek srca impale, vlečene za vrat

in razmesarjene na leopardovem drevesu.

Ljubezen je zgodaj opravila preizkus izposoje.

Ga brez veziva in spremstva pokopala v svojo praznino.

Usode ni predstavljalo le zaznamovano srce,

temveč tudi močvirski krokodil, blindirana žival, ki živi v nas.

S telesi, golimi in težkimi kot veje,

ki so padle v vodo.

S snegom v eni roki.

Z žerjavico v drugi.

Stari svet bruha iz svoje votline na plan.

Poln je ničnosti, še bolj kot raj, narisan na meglenem in pustem mestu.

Pokleknil je, ozirajoč se in čuteč pečino. 

 

Letnih časov ne poznam več, ne poznam jih več.

Vsepovsod vlada La Destruction.